Ciril Zlobec

Rojstvo	4. julij 1925; Ponikve[d]
Smrt	24. avgust 2018 (93 let); Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija; SFRJ; Kraljevina Italija[d]
Poklic	jezikoslovec, novinar, pisatelj, pesnik, politik, prevajalec, publicist
Pokopan	Centralno pokopališče Žale

Ciril Zlobec, slovenski pesnik, prevajalec, novinar in akademik , 1925–2018.

Navedki

Zmeraj bolj odkrivam, da so bili nastavki vsega mojega poznejšega življenja vendarle zasajeni že v zgodnjem otroštvu, od tistega, čemur pravimo kraška trma, in tolerantnosti do drugačnih do absolutne neizprosnosti do samega sebe. Od nekdaj sem verjel, da če sem radikalen v sebi, moram predpostavljati, da imajo tudi vsi sobivajoči to pravico. Znam pa poslušati: danes vsi ponujajo svojo resnico, a nihče ne ponuja popolne, saj je zanjo potrebna sinteza nečesa, kar nam venomer uhaja.^[1]

Če bomo enkrat zamorili individualnost človeka, potem smo čreda ovac, ki jih lahko kdor koli vodi tudi v klanje.^[2]

Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice, ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo. Najti pa jo mora vsak sam. Moraš vedeti, kaj si in kakšen si.^[3]

Usodno ga je zaznamovalo dvoje: otroštvo in mladost, ki sta pri njem, tudi zaradi zunanjih razmer, negacija drug drugega: otroštvo v domala idilični Beli krajini, mladost v italijanski internaciji in pozneje v taboriščih smrti, v Dachauu in Buchenwaldu. Ta dvojna izkušnja je zaznamovala tako rekoč vse Krakarjevo življenje in vso njegovo liriko, ne samo tisto, ki se neposredno nanaša na ta dva inspirativna vira: otroštvo in taborišče nista bila le parabola o svetlobi in temi, ampak globoko spoznanje o samem bistvu človeškega bivanja, ki je, v Krakarjevi eksistencialni misli, tragično ujeto med tistim, kar bi lahko bilo, in tistim, kar v resnici je. (o Lojzetu Krakarju)^[4]

Bil je nesprejemljiv bodisi za Nemce, kot za partizane, ker je hotel čisto podobo sebe in tega, kar je bil. Bil je zvest Cerkvi in partizanstvu in proti temu, da moraš biti na eni ali drugi strani. (o duhovniku Virgilu Ščeku)^[5]

Kot pokončen kraški bor kljubuje viharjem, v katerih ga je bičalo pogosto neprizanesljivo življenje. Najstarejši in edini še živeči slovenski pesnik, ki je bil aktivno partizan. Poet ljubezni in Krasa. Akademik, prevajalec, urednik in nekdanji politik. Ciril Zlobec 4. julija praznuje natanko devet desetletij od rojstva v kmečki družini v kraški vasici Ponikve, kjer je odraščal v takratni fašistični Italiji. Vse življenje slavi ljubezen in ostaja zvest svojim načelom. Čeprav je prezgodnja smrt obeh otrok močno zarezala v smisel njegovega življenja, je s pomočjo »ljubezni dvoedine« in poezije ohranil dostojanstvo in moč, da kljubuje neusmiljenim krempljem usode. (predstavitev ob njegovi 90-letnici)^[6]

Zlobec je bil eden redkih »socialističnih« kulturnikov, ki je v kulturne zadeve vnašal tolerantnost, v birokratščino zdravo pamet, v politiko (ko je bil član CK in republiške skupščine) dezideologizirano pragmatiko, v javno življenje pa razsodnost, vedrino in takt. S svoje kraške gmajne tam v okolici Ponikev je prinesel naravne sposobnosti mediacije, kulturne komunikacije in praktičnega ambasadorstva. Za rutinirane sopotnike socializma je bil Zlobec živ dokaz, da ima ta družba kulturni obraz, s katerim je mogoče živeti –, prav tako kot je bil za nasprotnike, bolj sedanje kot nekdanje, moteča figura, ki da s svojo razsodno dobronamernostjo prikriva pravo naravo režima. No, on je bil predvsem zvest svoji dialektični, nezateženi in odprti maksimi, kakor jo razberemo iz starejšega soneta Ura iz filozofije: Vsak zase plove, vsi pa v isto strugo, / vsi isto smo, a vsak trenutek drugo, / saj vse, kar se konča, se spet začenja. Seveda je doživel tudi nekaj prask (z Vidmarjem na primer, z Borom, v osemdesetih letih s srbskimi pisatelji, nazadnje z Janšo), a se ni pustil nikoli bistveno poškodovati, zlasti pa ni bil on tisti, ki bi si dovolil opajanje s sovraštvom. (Peter Kolšek, slovenski novinar)^[7]

Motivika njegove poezije največkrat niha med resignacijo in vitalizmom. To doživetje prikazuje zlasti v treh območjih - v spominih na otroštvo, v erotiki in vsakdanji stvarnosti. Zlobčev verz je prost, notranji ritem se neprestano spreminja in je zato nenavaden, slog je mešanica abstraktnih pojmov in konkretnih podob, kar ustreza vsebini. Ta je večidel refleksivna, vendar z naslonitvijo na konkretne situacije, dogodke in osebe (Janko Kos, slovenski literarni zgodovinar)^[8]