Igor Grdina

Rojstvo	21. avgust 1965 (61 let); Celje[d]
Državljanstvo	Slovenija
Poklic	literat, zgodovinar, literarni zgodovinar, libretist

Igor Grdina, slovenski literarni in kulturni zgodovinar, * 1965.

Navedki

Zdi se, da bi popotnik Andrej Pleterski rad igral vlogo revizorja na vlaku, ki ga je popeljal v (fantazijske) daljave. V polemikah ta funkcija pripada kritični javnosti. Priznam, da bi imel ob marsikaterem miselnem in lingvističnem loopingu Andreja Pleterskega (in njegovih pomagačev) reči besedo ali dve, toda fiksne ideje za slavistiko in zdravi razum niso posebej rodovitno duhovno “polje”. Tu sem “na isti valovni dolžini” s Petrom Štihom, ki je povsem enakega mnenja glede zgodovine (2000)^[1]

Pred časom se je Jernej Kosi prav bridko pridušal, da je moja kritika njegove nezgodovine polemiziranje s slamnatim možem. S tem je bržčas hotel reči, da on ni arhitekt izbrisovanja Slovencev iz preteklosti, marveč le izvajalec del. Zdaj prihaja v polemično ospredje njegovo sistemsko zaledje. Debata se od samooklicanega slamnatega moža širi k mračnim silam, ki stoje za njim. V imaginariju Jerneja Kosija bi se po moji misli za njihove usmerjevalce utegnila rabiti oznaka slamorezci. No, bo sam povedal, kako sem se znašel v njegovem ruralističnem slovarju.^[2]

Rok Stergar se zdaj sili z izdajanjem nekih navodil, kako da je dovoljeno pisati o podvigih izbrisovalcev Slovencev iz zgodovine. Njegove besede so značilen produkt dogmatskega okolja, ki ne pozna svobodne izmenjave mnenj – ker je treba takšne, kot so Hobsbawm, Anderson, Gellner, Štih ter on (s samim sabo na čelu in začelju), zgolj poslušati, ubogati in hvaliti. […] Hobsbawm je o slovenski zgodovini, ki je – kot vsaka druga – unikatna, zapisal samo nekaj površnih in neargumentiranih besed, Anderson in Gellner je nista resno tematizirala, Štih pa je o njej, kot se vsakdo zlahka prepriča, v hudi zmoti. Njegovih misli o Karantancih kot plemenu ne sprejema niti kreator čedalje huje demodirane teorije etnogeneze Herwig Wolfram, ki trdi, da so omenjeni bili prebivalci multietnične dežele.^[3]

Stergar za svoj položaj v zgodovinarskem esteblišmentu značilno pričakuje neka priznanja. To je stvar osebnega okusa. Enim so po srcu Torquemada, Višinski, Freisler in podobni eliminacionisti, drugim – predvsem nam, malim ljudem – pa sta bližja kritični polilog in emancipacija. V preteklih letih Stergar in tovariši, katerih um je pretresen od groze, da še imam delo in da je kar 2/25 mojih knjig subvencionirala institucija, ki je medtem podprla le 100/100 Kosijevih monografij, kljub izdatnim naporom niso uspeli povsem zadušiti ne mojih kritičnih misli ne spoznanj drugih neodvisnih zgodovinarjev. To je zelo čudno, saj tisti, ki ne sodimo v esteblišment, nismo deležni reklamiranja svojih del v hollywoodskem slogu. Pred časom smo lahko na nacionalnem radiu poslušali kar dva enourna šova o Kosijevem traktatu. Prav zanimivo bo videti, kako bo agitprop deloval dalje. Ob tem se bo vsaj deloma razkrila sistemska mreža, ki se seveda ne ukvarja s posameznimi zarotami – Stergarjevo zatrjevanje, da pišem o eni od njih, je podtikanje, ki ga moram z gnusom zavrniti –, marveč z globalnim ponarejanjem zgodovine in lokalnim promoviranjem nezgodovine. Raziskovalci, ki nismo integralni del esteblišmenta, dobro vemo, kako njegovi eksponenti uveljavljajo svojo voljo.^[4]

Standardna delovna metoda Jerneja Kosija, ki nam je bil predstavljen kot strokovnjak za (zlo)rabo zgodovine, je več kot očitno zamolčevanje vsega, kar se ne sklada z njegovimi importiranimi apriorizmi. Iz subvencionirane knjige tako ni mogoče nič izvedeti niti o Majarjevih jezikovnokoncentracijskih zamislih za prostor, ki je veliko širši od slovenskega. Če bi se to obravnavalo, bi se izkazalo, da Majar čisto nič ne ustreza Kosijevim neizvirnim shemam. […] Vse to ne Jerneja Kosija ne njegovega razsežnega micelija, ki ga z zgledno gorečnostjo zastopa Rok Stergar, ne zanima. V kritični zgodovini, ki je nekaj svetlobnih let daleč od njunega vdanostnega diskurza – v znamenitih Sultanovih sandalah ga je z veliko poetično močjo osmešil Ivan Cankar –, je obema pač postalo prevroče. A glede tega ne gre popuščati. Vprašanje oblikovanja slovenskega naroda zadeva mnogo stoletij zgodovine. Ob tem pa seveda tudi terja poznavanje in razumevanje mnogo večjega historiografskega korpusa, kot je tisti, na katerega se skrajno selekcionistično sklicujejo Jernej Kosi ter njegovi domači in tuji pomagači.^[5]

Po drugi strani revitalizacija pogledov starinoslovca Richarda Knabla [, – ki] je trdil, da Slovencev do 19. stoletja ni bilo [–] o zgodovini slovenskega prostora, ki jo izvajajo Peter Štih in njegovi privrženci, ni obravnavana kot revizionizem, čeprav skuša uveljavljeni standardni interpretativni model zamenjati z ideološkim konstruktom. Tudi v tem primeru gre za tlačenje izpovednosti virov v vnaprej izbrani razlagalni obrazec, ki pa je za obravnavano tematiko anahronističen. Štih, ki v konceptualnem smislu ni dekonstrukcionist, pri obravnavi slovenske zgodovine očitno uporablja drugačne kriterije kakor pri tematizaciji preteklosti drugih narodov. V zvezi z njegovim opusom se zato da govoriti o paradigmatski insularnosti. Zaradi velikega vpliva Petra Štiha in njegovih privržencev na službena napredovanja in razporeditev raziskovalnih sredstev se že vrsto let zdi nemogoče misliti na to, da bi se slovenska zgodovina tematizirala na podobno temeljit način, ka-kor sta bili pred nedavnim obravnavani poti Češke (Velké dějiny zemí Koruny české I-XVII) ter Bosne in Hercegovine (Historija Bosne i Hercegovine I-VI) skozi čas. (2026)^[6]

… Kako bi bilo, če bi se vsi ljudje strinjali z mano, saj to je nemogoče v slovenskem zgodovinopisnem prostoru. (2026)^[7]

Igor Grdina, ki se sicer silno rad naslaja nad drobnimi napakami drugih, in si po potrebi - zgolj za to, da lažje »obračuna« z avtorjem v tekstu, ki ga je vzel pod drobnogled, kakšno napako tudi izmisli (kot v oceni knjige dr. Janka Pleterskega o Ivanu Šusteršiču, ko je z napako popravljal pravilno navedbo avtorja o izbruhu afere Žlindra), očitno ne prenese tudi najbolj dobrohotne kritike ali dvoma o svojem delu. Ko sam prav po kirurško mrcvari avtorje in tekste, gre seveda zgolj za znanstveni diskurz v korist zgodovinske znanosti, ko pa kdo zgolj podvomi o pravilnosti njegovih trditev, gre za cinično distanco do stvarnosti«, za »pristno kolegialnost« (in »prisrčno sovraštvo«) ali za »skrajno arogantni strokovni nihilizem«. Res čudna, rekel bi celo čudaška logika! (Janez Cvirn, 2003)