Vlada prepričanje, da kdor si ne more privoščiti obilice materialnih dobrin ali jih ne more več neomejeno uživati zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti, ne živi človeka vredno življenje. Splav in evtanazija sta logična posledica takšne miselnosti.[1]
Mislim, da je danes, kljub tem mejam, ki se nekako izgubljajo, še veliko meja v naših glavah. (o odprtosti)
Zdaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino. Izgnan sem iz svoje krajevne cerkve, ki sem ji vedno služil s polno predanostjo. Ostajam globoko prizadet in začuden nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična. (v pismu svojim sobratom leta 2012 ob svojem kazenskem izgonu, ko se je za tri leta umaknil v Trst)[2]
¹ Baltazar Radlič se sicer pojavlja na seznamih škofov, vendar je umrl pred posvečenjem. ² Mihael baron Brigido je bil prvi in takrat edini nadškof in metropolit. Po ponovni vzpostavitvi nadškofije je leta 1961 postal prvi nadškof Anton Vovk, ob ustanovitvi metropolije leta 1968 pa je prvi metropolit postal Jožef Pogačnik.
.svg){kind=small}
SFRJ
Slovenija