Petra Majdič

Petra Majdič, slovenska smučarska tekačica

Navedki

Olimpijske igre 2010

• Če sem jaz zmogla, potem zmore vsa Slovenija! Ne se nikoli predat, četudi smo večkrat na kolenih. Vedno lahko vstanemo, vse lahko naredimo. Čudeži se dogajajo!

• Tudi jaz sama ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Vse je šlo perfektno, potem pa sem zaradi nezaščitene proge padla v 3 metre globoko luknjo. Zlomila sem smučki, obe palici in poklicali so rešilca. Kljub temu sem samo kričala, da ne grem z rešilcem in da grem na štart. Zelo je bilo hudo. Že takrat sem naredila čudež, ko sem šla na štart. Med tekom v kvalifikacijah sem neprestano kričala od bolečin, tako da so vsi trenerji družno navijali zame. Po kvalifikacijah sem šla na pregled, kjer so ugotovili, da ni prišlo do zloma, zato so mi začeli dajati tablete. Nisem verjela zgodbi o medalji, toda trenerji so verjeli vame. Vseeno so hitro videli, da sem se vsakič na cilju zrušila od bolečine. Ampak 20 let delam za to, toliko ljudi je, ki so živeli in živijo te sanje. To je bila moja zadnja priložnost za olimpijsko odličje, druge priložnosti ni bilo več. Zame je ta medalja zlata in posuta z diamanti.

• Fizično se zelo slabo počutim in sem že prestala minioperacijo. Izkazalo se je, da je poškodba precej huda. Ne vem, če bi preživela, če ne bi dobila medalje, a zdaj jo imam in mi je ne more nihče vzeti. Nekajkrat sem hotela odnehati, a ko veš, zakaj se boriš, vendarle gre naprej. Na koncu sem bila tako utrujena kot še nikoli. Zdržati tri ure tako bolečino, pa še teči, je nekaj neverjetnega. V takih okoliščinah kolajne nisem pričakovala, sem si jo pa močno želela. Mislim, da bi v normalnih okoliščinah zmagala, tudi tekmice so mi priznale, da bi si zaslužila zmago.

• "Ko vidim vse te Slovence, vse te navijače ... Super sem! Še enkrat bi šla čez vse to. Čisto lahko je bilo. Jaz sem tekla tudi za vas. Če bi se vrnila brez medalje, sem vedela, da ne bi bila edina, ki bi bila žalostna," je pred številnimi navijači dejala Petra, ki je domiselno odgovorila na vprašanje, kakšen bi bil naslov film o njej: "Kolk je globoka luknja."

Drugi

• To je bila nora dirka, ta dekleta so nora, in to je nora zmaga. Prav gotovo največja doslej. (Po zmagi na 30 km v klasični tehniki)
• Če bi komet padel na Zemljo, bi zagotovo priletel meni na glavo. Kaže, da nekdo zgoraj uživa, ko se spravlja na nepopravljive optimiste, kakršna sem jaz.
• Dopoldne sem bila tako utrujena, predvsem psihično, da sem mislila, da bom umrla. Imela sem tremo, čutila sem psihični pritisk, čisto mehka sem bila.
• Meni se tako smeji, da ne morem niti govoriti. To zmago sem si želela že nekaj tednov. Vrhunsko. Dejstvo je, da sem bila v finalu za "klaso" boljša. To se ne zgodi pogosto! Občutki so čudoviti, to je fantazija. Presrečna sem. Potem ko mi je v Drammnu zmanjkalo nekaj centimetrov - tudi zaradi slabše proge -, sem si rekla, da ne smem narediti nobene napake. In je nisem, čeprav sem bila že zelo utrujena! Sezona je izjemno dolga. Letos res zbijamo mejnik za mejnikom. Upam, da bomo tako tudi nadaljevali, ne samo jaz, tudi prihodnje generacije. Pohvaliti moram tudi mojo ekipo, ki je fantastična. Hvala vsem.