Ivan Cankar

Ivan Cankar, slovenski pisatelj.

Zakaj se moremo to ucit?

Navedki

• Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je razvila strahopetnost.
• ... slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.
• Sreča je kot sonce. Ko je najlepša, zatone. (o sreči)
• Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice, pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene; toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. (Podobe iz sanj)
• Nikoli še ni rodil osat žlahtnega sadu; raste samo zategadelj, da ga populijo osli. (Na klancu)
• Kadar ne bo nikogar več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali več ne bodo. (Na klancu)
• Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod. (Na klancu)
• Mrlič v grob, pogrebec v krčmo, tako se spodobi. (Na klancu)
• Trezen boš molčal in molčal boš, kadar boš v grobu; zdaj pa govori in pij! (Na klancu)

Viri

• Misli.com
• Lepe misli znanih in neznanih avtorjev
• Ivan Cankar: Na klancu. DZS, Ljubljana, 2001.

Zunanje povezave

• Izvirna besedila Ivana Cankarja na Wikiviru