Oliver Sacks: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
novi članek |
novi navedek |
||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
== Navedki == |
== Navedki == |
||
* "Deficit" je najbolj priljubljena beseda v [[nevrologija|nevrologiji]] - dejansko tudi edina, ki opisuje vsakršno funkcionalno motnjo. Funkcija je lahko (tako kot pri kondenzatorju ali varovalki) normalna ali pa je defektna oziroma okvarjena: kakšna možnost pa naj bi se sploh še ponujala mehanicistični nevrologiji, ki je v bistvu sistem zmogljivosti in povezav?<br /> |
|||
| ⚫ | * Doživljanje ni možno, ''dokler'' ni ikonsko organizirano; dejanje ni možno, ''če'' ni ikonsko organizirano. "Možganski zapis" mora biti vselej - pri vsakem živem bitju - ikonski. To je ''končna'' oblika možganskega zapisa, tudi če je premilinarna oblika morda komputacijska ali programatična. Končna oblika cerebralne reprezentacije mora biti - ali dovoljevati - "likovnost" - biti mora umetniško scenosledje in [[melodija]] doživljanja in dejanja.<ref> |
||
Kaj torej storiti z nasprotjem - s presežkom, preobiljem, ''ekscesom'' funkcionalnosti? Za to nevrologija nima izraza - saj tudi koncepta nima. /.../ In že samó to nakazuje, da sta naš temeljni koncept oziroma videnje živčnega sistema - kot nekakšnega stroja ali računalnika - radikalno neustrezna in bi ju bilo treba nadomestiti z bolj dinamičnimi, bolj živimi umevanji.<ref>Oliver Sacks, ''Mož, ki je imel ženo za klobuk'', UMco, Ljubljana 2009, str. 121, 122</ref> |
|||
| ⚫ | * Doživljanje ni možno, ''dokler'' ni ikonsko organizirano; dejanje ni možno, ''če'' ni ikonsko organizirano. "Možganski zapis" mora biti vselej - pri vsakem živem bitju - ikonski. To je ''končna'' oblika možganskega zapisa, tudi če je premilinarna oblika morda komputacijska ali programatična. Končna oblika cerebralne reprezentacije mora biti - ali dovoljevati - "likovnost" - biti mora umetniško scenosledje in [[melodija]] doživljanja in dejanja.<ref>Prav tam, str. 202.</ref> |
||
== Viri == |
== Viri == |
||
Redakcija: 14:10, 12. april 2017
Oliver W. Sacks, ameriški nevrolog in publicist, 1933—2015.
- "Deficit" je najbolj priljubljena beseda v nevrologiji - dejansko tudi edina, ki opisuje vsakršno funkcionalno motnjo. Funkcija je lahko (tako kot pri kondenzatorju ali varovalki) normalna ali pa je defektna oziroma okvarjena: kakšna možnost pa naj bi se sploh še ponujala mehanicistični nevrologiji, ki je v bistvu sistem zmogljivosti in povezav?
Kaj torej storiti z nasprotjem - s presežkom, preobiljem, ekscesom funkcionalnosti? Za to nevrologija nima izraza - saj tudi koncepta nima. /.../ In že samó to nakazuje, da sta naš temeljni koncept oziroma videnje živčnega sistema - kot nekakšnega stroja ali računalnika - radikalno neustrezna in bi ju bilo treba nadomestiti z bolj dinamičnimi, bolj živimi umevanji.[1]
- Doživljanje ni možno, dokler ni ikonsko organizirano; dejanje ni možno, če ni ikonsko organizirano. "Možganski zapis" mora biti vselej - pri vsakem živem bitju - ikonski. To je končna oblika možganskega zapisa, tudi če je premilinarna oblika morda komputacijska ali programatična. Končna oblika cerebralne reprezentacije mora biti - ali dovoljevati - "likovnost" - biti mora umetniško scenosledje in melodija doživljanja in dejanja.[2]