Adolf Hitler: Razlika med redakcijama

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ipos (pogovor | prispevki)
+
SportiBot (pogovor | prispevki)
+ Infopolje Oseba
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-S33882, Adolf Hitler retouched.jpg|thumb|right|250px|Adolf Hitler]]


'''[[w:Adolf Hitler|Adolf Hitler]]''', avstrijski politik in diktator, 1889–1945.
'''[[w:Adolf Hitler|Adolf Hitler]]''', avstrijski politik in diktator, 1889–1945.

Redakcija: 08:51, 20. november 2018

Portret
Rojstvo 20. april 1889({{padleft:1889|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Braunau am Inn[d]
Smrt 30. april 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (56 let)
Führerbunker, Berlin[d]
Državljanstvo  Cislajtanija[d]
 Republika Nemška Avstrija[d]
 Prva republika Avstrija[d]

 Weimarska republika[d]
 Tretji rajh[d]
Poklic politik
Pokopan neznana vrednost
Podpis

Adolf Hitler, avstrijski politik in diktator, 1889–1945.

Navedki

  • Moč ni v obrambi, pač pa v napadu.
  • Velike množice ljudi…bodo lažje padle na veliko laž kot na majhno.
  • Kakšna sreča za voditelje, da ljudje ne mislijo.
  • Zmagovalca pozneje ne bodo spraševali, ali je govoril resnico ali ne. Začenši in tvegajoč vojno ne gre za pravico, ampak za zmago. (o vojni)
  • Grem po poti, ki jo narekuje previdnost z gotovostjo mesečnika. (o filozofiji)
  • Naredite mi to deželo spet nemško, tako nemško, kot je nemška preostala Štajerska.[1]
  • Habsburžanom in avstrijskemu plemstvu najbolj zamerim, da v več kakor 500 letih niso mogli ponemčiti tistih nekaj kilometrov od Alp do Jadrana, da tako Nemci niso prišli do Trsta, ki bi moral postati nemška luka.[2]
  • Fašizem v Italiji se lahko zaradi mene tudi pomiri s Cerkvijo. Tudi jaz bom to storil. Zakaj pa ne? Toda to me ne bo oviralo, da ne bi krščanstva s koreninami vred iztrebil iz Nemčije. Človek je lahko ali kristjan ali Nemec. Oboje pa ne more biti. (besede, ki jih je izrekel v ozkem krogu svojih somišljenikov februarja 1933)[3]
  • Pojdite in jih pobijte brez usmiljenja ... Kdo se danes še spominja uničenja Armencev? (v nagovoru svojim generalom 22. avgusta 1939)[4]

Navedki o njem

  • Nemčija je iskala voditelja, nekoga, ki ji bo vrnil identiteto in tam se je znašel mali mož z imenom Adolf Hitler, ki je rekel: »Jaz lahko to storim.« Hitler ni ukradel moči. Izvolili so ga njegovi ljudje, nato pa je uničil svoje ljudi. (papež Frančišek)[5]
  • Ob neki priložnosti sem vprašala nuncija [Eugenia Pacellija], ali ne misli, da bi bilo lahko v tem možu [Adolfu Hitlerju] nekaj dobrega in da bi prav tako, kot je Mussolini koristil Italiji, tudi on [Hitler] mogel pomagati Nemcem. Nuncij je zmajal z glavo in dejal: »Zelo zelo bi se motil, če bi mislil, da se more vse to dobro končati. Ta mož je popolnoma obseden; uniči vse, kar mu ne koristi; kar pravi in napiše, je zaznamovano z njegovim egocentrizmom; ta mož je sposoben iti preko trupel in odstraniti vse, kar bi ga oviralo. Ne morem razumeti, kako to, da ga v Nemčiji niti najodličnejši ljudje ne spregledajo.« Ko je pozneje eden od hitlerjancev prišel v Rim, mi je dejal: »Koliko nravstvene revščine, koliko ponižanja in sramote bi bilo prihranjenega nam in svetu, če bi tedaj bili pozorni na nuncija Paceliija!« (papež Pij XII., takrat še kot Eugenio Pacelli, po pričevanju sestre M. Pascaline Lehnert)[6]
  • Nikoli ne pozabite, da je bilo vse, kar je počel Hitler v Nemčiji zakonito. (Martin Luther King, ameriški borec za državljanske pravice)

Viri

  1. 26. april, Delo.si, pridobljeno 28. januar 2017.
  2. Cvetka Hedžet Tóth, Pravica do upora – etični imperativ; v: Borec, letnik LXIV, številka 690–693, 2012, stran 305, pridobljeno 13. julij 2017.
  3. Josef Holzer, Zgodovina Cerkve v stotih slikah, prevedel in priredil France M. Dolinar, Družina, Ljubljana 1995, strani 402–403.
  4. »Kdo se danes še spominja uničenja Armencev?«, delo.si, pridobljeno 6. april 2018
  5. Leta 1933, Portalplus.si, pridobljeno 25. januar 2017.
  6. M. Pascalina Lehnert, Ich durfte ihm dienen: Erinnerungen an Papst Pius XII.; v: Pierre Blet, Pij XII. in druga svetovna vojna, Družina, Ljubljana 2001, stran 337.