Ivan Cankar: Razlika med redakcijama

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ipos (pogovor | prispevki)
fix+
Ipos (pogovor | prispevki)
Vrstica 46: Vrstica 46:


* Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?! - Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!<ref name="rtv"> [https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/ocisceni-in-pomlajeni-ivan-cankar-vecni-prerok-slovenskih-politicnih-strank/281624 "Očiščeni in pomlajeni" Ivan Cankar - večni prerok slovenskih političnih strank], Rtvslo.si, pridobljeno 13. oktober 2019.</ref>
* Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?! - Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!<ref name="rtv"> [https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/ocisceni-in-pomlajeni-ivan-cankar-vecni-prerok-slovenskih-politicnih-strank/281624 "Očiščeni in pomlajeni" Ivan Cankar - večni prerok slovenskih političnih strank], Rtvslo.si, pridobljeno 13. oktober 2019.</ref>

* Edina pot je pot ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosežen poslednji cilj! Boj za popolno socialno in politično osvobojenje - zakaj brez socialne in politične svobode je nemogoča kulturna svoboda

* Kakor posamezni človek, je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda - njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana!


* Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno [[človeštvo]]! Bil bi hinavec in lažnivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globočini svoje duše ne veroval v svoje ideale! Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa — pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno! V to verujmo, v to zaupajmo — in lažje nam bo trpljenje! [[Kristus]] je zmagal, ko je bil na križ razpet; človeštvo je moralo brezmejno trpeti, da si je zaslužilo prerojenje in vstajenje!
* Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno [[človeštvo]]! Bil bi hinavec in lažnivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globočini svoje duše ne veroval v svoje ideale! Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa — pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno! V to verujmo, v to zaupajmo — in lažje nam bo trpljenje! [[Kristus]] je zmagal, ko je bil na križ razpet; človeštvo je moralo brezmejno trpeti, da si je zaslužilo prerojenje in vstajenje!

Redakcija: 18:35, 5. december 2020

Portret
Rojstvo 10. maj 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Vrhnika[d]
Smrt 11. december 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (42 let)
Ljubljana
Državljanstvo  Cislajtanija[d]
Poklic pesnik, pisatelj, romanopisec, politik, esejist, dramatik, pisatelj proze
Pokopan Centralno pokopališče Žale
Podpis

Ivan Cankar, slovenski pisatelj, 1876-1918.

Navedki

  • Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je razvila strahopetnost.
  • Sreča je kot sonce. Ko je najlepša, zatone.
  • Kdor ne mara luči, jo upihne sam; nato pa nima pravice, da bi preklinjal noč.
  • Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice, pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene; toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. (Podobe iz sanj)
  • Ves svet je bil v meni; in dam mu vso svojo lepoto in ga ustvarim iznova. (Tujci)[1]
  • Zunaj pa je bil mraz in je bila noč; življenje, zaničevano in zaničevanja vredno, je šlo mimo in je rožljalo z molkom. (Hiša Marije Pomočnice)[2]
  • Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.[3]
  • Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot.[3]
  • Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?[3]
  • Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku![3]
  • Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: „Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!“[4]
  • Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temve vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse — mati, domovina, Bog.[5]
  • Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.[6]
  • Nekoč je rekel ljubljanski župan doktor Ivan Tavčar lepo in resnično besedo: "Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča!" Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihale! Brez Trsta, brez morja, bi bila svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, bi bila mrtva že ob rojstvu; pokopana za vekomaj.[7]
  • Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan![8]
  • O domovina, ti si kot vlačuga, kdor te ljubi, ti ga zaničuješ![9]
  • Moje delo je knjiga ljubezni - odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo - Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje - kaj bi ti še dal?"[10]
  • Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.[11]
  • Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. - Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel ali njegovega svetovnega naziranja.[7]
  • Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?! - Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam![7]
  • Edina pot je pot ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosežen poslednji cilj! Boj za popolno socialno in politično osvobojenje - zakaj brez socialne in politične svobode je nemogoča kulturna svoboda
  • Kakor posamezni človek, je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda - njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana!
  • Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno človeštvo! Bil bi hinavec in lažnivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globočini svoje duše ne veroval v svoje ideale! Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa — pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno! V to verujmo, v to zaupajmo — in lažje nam bo trpljenje! Kristus je zmagal, ko je bil na križ razpet; človeštvo je moralo brezmejno trpeti, da si je zaslužilo prerojenje in vstajenje!


Na klancu

  • Nikoli še ni rodil osat žlahtnega sadu; raste samo zategadelj, da ga populijo osli.
  • Kadar ne bo nikogar več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali več ne bodo.
  • Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod.
  • Mrlič v grob, pogrebec v krčmo, tako se spodobi.
  • Trezen boš molčal in molčal boš, kadar boš v grobu; zdaj pa govori in pij!

Navedki o njem

  • Bil je otroško in globoko veren, a bil je tudi borilec z Bogom. Živel je pogosto na robu, s katerega mu je bilo dano zreti in doživljati pekel in nebo. (Jože Kurinčič)[12]
  • V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar. (Alojz Rebula ob stoletnici Cankarjeve smrti)[13]

Viri

  1. Ivan Cankar, Rtvslo.si, pridobljeno 29. oktober 2020.
  2. Ivan Cankar, Rtvslo.si, pridobljeno 29. oktober 2020.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Ivan Cankar, Portalplus.si, pridobljeno 6. november 2016.
  4. Slovenska slovnica 1956 Amebis.si, pridobljeno 10. december 2017.
  5. [1], Dlib.si, pridobljeno 4. februar 2018.
  6. Ivan Cankar: glas šibkih in zapostavljenih, ki je bičal "gnilo družbo", rtvslo.si, pridobljeno 1. julij 2018.
  7. 7,0 7,1 7,2 "Očiščeni in pomlajeni" Ivan Cankar - večni prerok slovenskih političnih strank, Rtvslo.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  8. Ustvarjeni za hlapčevanje?, Mladina.si, pridobljeno 13. oktober 2019/
  9. 70. OBLETNICA SMRTI PILOTA JOSIPA KRIŽAJA, Svobodnabeseda.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  10. Ob 100. obletnici smrti največjega slovenskega pisatelja, Knjiga.mladinska.com.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  11. MISLI IVANA CANKARJA, Revija.ognjisce.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  12. Klemen Sitar, »Bil je mož resnice«, v: Družina, letnik 67, številka 48, 2. december 2018, stran 18.
  13. Ognjišče, leto LIV, številka 631, december 2018, stran 54.