Anton Vovk: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
odstranjenih 18 zlogov ,  pred 8 meseci
m
→‎Navedki: pp podpoglavja
m (→‎Navedki: + 1)
m (→‎Navedki: pp podpoglavja)
 
 
== Navedki ==
 
* o [[w:Zažig Antona Vovka|zažigu na Železniški postaji Novo mesto]]:
 
:* Z najgršimi besedami in psovkami in z najostudnejšimi izrazi so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadejali plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjano drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravili. (iz poročila salezijanca Mirka Žerjava)<ref>Ludovik Ceglar, ''Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963'', I. del, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1993, stran 261 {{COBISS|ID=4021507}}.</ref>
 
:* Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda. (v čestitki [[Jože Plečnik|Jožetu Plečniku]] ob njegovi 80-letnici leta 1952, takoj po poskusu atentata)<ref>[http://www.casnik.si/index.php/2013/07/07/nesporni-skof-vovk/ (Ne)sporni škof Vovk], Časnik.si, pridobljeno 27. avgust 2017.</ref>
 
* Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.<ref name="mla">[https://www.mladina.si/43256/ljubezen-se-je-sprevrgla-v-sovrastvo/ Ljubezen se je sprevrgla v sovraštvo], mladina.si, pridobljeno 26. januar 2018.</ref>
* Če mi karkoli očitate, moram potrpeti, ker je to danes usoda duhovnikov. Izrečenega očitka pa ne potrpim, ker ga potrpeti ne smem. Tudi za najmanjši prah mi ženske nihče predbacivati ne more. To mirno izjavim za celo svoje življenje. In zato zahtevam: Povejte svoje ime, da se pomenimo drugod! Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. [[France Prešeren|Prešeren]]. In če bi se bil za mrvo kdaj pregrešil zoper slovenski narod, ne bi imel pravice, da se s tem hvalim. Tako sem pa na svoj slovenski rod lahko ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve. In člani Cerkve ste tudi vi. Če je morda kdo od vas že izstopil, naj se javi, da s takim ne računam. Če ste pa člani Cerkve, imate do nje tudi dolžnosti. Ena izmed dolžnosti je tudi ta, da predstavnike Cerkve spoštujete. Pa vas k temu niti ne pozivam, pač pa vas prosim, bodite vsaj dostojni. (Vovkov zagovor, ko so demonstranti vlomili v župnišče v Dolenjskih Toplicah, kjer je Vovk stanoval med zdravljenjem, prišli v njegovo sobo v prvem nadstropju in ga obkrožili ter kričali: »Ven, ven, dol ...!«, nekdo pa mu je tudi zastavil vprašanje, kje ima svojo ljubico iz Ljubljane)<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, stran 138.</ref>
 
* Kdor imenovanje dobi, mora biti pokoren Cerkvi in ga sprejeti. Ne mislite, da si kdo takih mest danes želi. Jaz osebno bi bil raje za zadnjega kaplana v hribih kot pa za generalnega vikarja škofije, toda Cerkvi hočem biti pokoren. (o [[Škof|škofovski službi]]; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 8. oktober 1947)<ref>Prav tam, stran 358.</ref>
* o [[Gregorij Rožman|Gregoriju Rožmanu]]:
 
* Ne grem iz Slovenije. Tu hočem biti živ ali mrtev. Na Vatikan in na katoliško Cerkev pa držim, sem ponosen, da se Slovenec, a stokrat bolj sem vesel in ponosen, da sem član katoliške vere. (odgovor na vprašanje, ali bi šel sedaj iz Slovenije, da bi komuniste zunaj blatil; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 6. april 1948)<ref>Prav tam, stran 407.</ref>
:* 5. maja je bil v stolnem župnišču konzistorij. Prevzvišeni nam je povedal, da je dobil poziv iz Celovca, da naj se nemudoma umakne. Videl in čutil sem, kako dober pastir težko zapušča čredo. S solzami v očeh je dejal: »Po prvi svetovni vojski sem bežal pred Nemci, sedaj moram bežati k Nemcem. Težko je zapustiti škofijo ...« Vsi smo bili mnenja, da je poziv, ki ga je prejel potem, ko je več nočnih ur iskal nasveta pred tabernakljem v škofijski kapeli, božji klic. Velikokrat je bilo še potem izrečeno, da je bil njegov odhod upravičen, dasi so zlobni jeziki to zlasti prve mesece jako očitali. Že leta 1941, ob začetku vojske, je Prevzvišeni določil vrsto generalnih vikarjev za slučaj potrebe. To vrsto je sedaj ustno potrdil, le dekan [[Franc Kimovec|Kimovec]] je sedaj prišel vanjo, ki je leta 1941 ta posel odklonil. To nam je pozneje povzročilo malo težavo. Slovo s Prevzvišenim je bilo težko. A upali smo vsi, da ne bo za dolgo. Popoldne okoli 5. ure se je odpeljal s svojim avtom in v družbi kanonika [[France Gaber|Gabra]] in svoje postarane sestre Elizabete, šofiral je duhovnik [[Nande Babnik|Babnik Nande]]. Kaj so vse Ljubljančani vedeli kmalu po tem, kje se Prevzvišeni nahaja, ob kateri uri govori po radiu iz Rima, a kolikor vemo, še do danes se nahaja Prevzvišeni v Celovcu. Gospod ohrani ga in varuj ga vsega hudega! (o begu Rožmanovem v tujino)<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, stran 41.</ref>
 
* o=== [[Gregorij Rožman|Gregoriju Rožmanu]]: ===
:* Nemce je sovražil. Bil je prevelika dobričina. Vsakemu je ustregel. (odgovor na vprašanje, kakšno je vaše stališče do Rožmanovih dejanj; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 14. avgust 1946)<ref>Prav tam, stran 349.</ref>
 
:* 5. maja je bil v stolnem župnišču konzistorij. Prevzvišeni nam je povedal, da je dobil poziv iz Celovca, da naj se nemudoma umakne. Videl in čutil sem, kako dober pastir težko zapušča čredo. S solzami v očeh je dejal: »Po prvi svetovni vojski sem bežal pred Nemci, sedaj moram bežati k Nemcem. Težko je zapustiti škofijo ...« Vsi smo bili mnenja, da je poziv, ki ga je prejel potem, ko je več nočnih ur iskal nasveta pred tabernakljem v škofijski kapeli, božji klic. Velikokrat je bilo še potem izrečeno, da je bil njegov odhod upravičen, dasi so zlobni jeziki to zlasti prve mesece jako očitali. Že leta 1941, ob začetku vojske, je Prevzvišeni določil vrsto generalnih vikarjev za slučaj potrebe. To vrsto je sedaj ustno potrdil, le dekan [[Franc Kimovec|Kimovec]] je sedaj prišel vanjo, ki je leta 1941 ta posel odklonil. To nam je pozneje povzročilo malo težavo. Slovo s Prevzvišenim je bilo težko. A upali smo vsi, da ne bo za dolgo. Popoldne okoli 5. ure se je odpeljal s svojim avtom in v družbi kanonika [[France Gaber|Gabra]] in svoje postarane sestre Elizabete, šofiral je duhovnik [[Nande Babnik|Babnik Nande]]. Kaj so vse Ljubljančani vedeli kmalu po tem, kje se Prevzvišeni nahaja, ob kateri uri govori po radiu iz Rima, a kolikor vemo, še do danes se nahaja Prevzvišeni v Celovcu. Gospod ohrani ga in varuj ga vsega hudega! (o begu Rožmanovem v tujino)<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, stran 41.</ref>
* Kdor imenovanje dobi, mora biti pokoren Cerkvi in ga sprejeti. Ne mislite, da si kdo takih mest danes želi. Jaz osebno bi bil raje za zadnjega kaplana v hribih kot pa za generalnega vikarja škofije, toda Cerkvi hočem biti pokoren. (o [[Škof|škofovski službi]]; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 8. oktober 1947)<ref>Prav tam, stran 358.</ref>
 
* NeNemce gremje iz Slovenijesovražil. TuBil hočemje bitiprevelika živ ali mrtevdobričina. NaVsakemu Vatikanje in na katoliško Cerkev pa držim, sem ponosen, da se Slovenec, a stokrat bolj sem vesel in ponosen, da sem član katoliške vereustregel. (odgovor na vprašanje, alikakšno bi šel sedaj iz Slovenije,je davaše bistališče komunistedo zunajRožmanovih blatildejanj; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 614. aprilavgust 19481946)<ref>Prav tam, stran 407349.</ref>
 
* o=== [[w:Zažig Antona Vovka|zažiguZažig na Železniški postaji Novo mesto]]: ===
 
:* Z najgršimi besedami in psovkami in z najostudnejšimi izrazi so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadejali plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjano drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravili. (iz poročila salezijanca Mirka Žerjava)<ref>Ludovik Ceglar, ''Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963'', I. del, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1993, stran 261 {{COBISS|ID=4021507}}.</ref>
 
:* Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda. (v čestitki [[Jože Plečnik|Jožetu Plečniku]] ob njegovi 80-letnici leta 1952, takoj po poskusu atentata)<ref>[http://www.casnik.si/index.php/2013/07/07/nesporni-skof-vovk/ (Ne)sporni škof Vovk], Časnik.si, pridobljeno 27. avgust 2017.</ref>
 
== Navedki o njem ==
3.579

urejanj

Navigacijski meni