Odpuščanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + 2 |
m →Navedki o njej: + 1 |
||
| Vrstica 4: | Vrstica 4: | ||
* Odpuščanje pripada prizadetemu. ([[John Dryden]])<ref>Philip Yancey, ''Kaj je pri milosti tako neverjetnega?'', prevod Franc Novak, Simona Šumrada, Noella, Mengeš 2006, stran 112.</ref> |
* Odpuščanje pripada prizadetemu. ([[John Dryden]])<ref>Philip Yancey, ''Kaj je pri milosti tako neverjetnega?'', prevod Franc Novak, Simona Šumrada, Noella, Mengeš 2006, stran 112.</ref> |
||
* Brez lažne ponižnosti je pravil tisti naš prijatelj: »Ni se mi bilo treba učiti odpuščati, ker me je Gospod naučil ljubiti.« ([[Jožefmarija Escrivá]])<ref>Josemaría Escrivá, ''Brazda'', Ognjišče, Koper 2015, misel 804.</ref> |
|||
* Svet, ki ne bi poznal odpuščanja, bi bil svet hladne in nespoštljive [[pravičnost]]i, v imenu katere bi vsakdo od drugih zahteval le svoje pravice. Tako bi vsemogoči egoizmi, ki ždijo v človeku, mogli življenje in človeško družbo spremeniti v sistem, kjer bi močnejši zatirali šibkejše, ali pa v prizorišče stalnega boja enih proti drugim. ([[papež Janez Pavel II.]])<ref>Janez Pavel II., ''Okrožnica o božjem usmiljenju'', zbirka Cerkveni dokumenti 10, Družina, Ljubljana 1981, stran 33.</ref> |
* Svet, ki ne bi poznal odpuščanja, bi bil svet hladne in nespoštljive [[pravičnost]]i, v imenu katere bi vsakdo od drugih zahteval le svoje pravice. Tako bi vsemogoči egoizmi, ki ždijo v človeku, mogli življenje in človeško družbo spremeniti v sistem, kjer bi močnejši zatirali šibkejše, ali pa v prizorišče stalnega boja enih proti drugim. ([[papež Janez Pavel II.]])<ref>Janez Pavel II., ''Okrožnica o božjem usmiljenju'', zbirka Cerkveni dokumenti 10, Družina, Ljubljana 1981, stran 33.</ref> |
||
Trenutna redakcija s časom 18:57, 24. julij 2021
Odpuščanje ali oprostitev.
[uredi]
- Odpuščanje pripada prizadetemu. (John Dryden)[1]
- Brez lažne ponižnosti je pravil tisti naš prijatelj: »Ni se mi bilo treba učiti odpuščati, ker me je Gospod naučil ljubiti.« (Jožefmarija Escrivá)[2]
- Svet, ki ne bi poznal odpuščanja, bi bil svet hladne in nespoštljive pravičnosti, v imenu katere bi vsakdo od drugih zahteval le svoje pravice. Tako bi vsemogoči egoizmi, ki ždijo v človeku, mogli življenje in človeško družbo spremeniti v sistem, kjer bi močnejši zatirali šibkejše, ali pa v prizorišče stalnega boja enih proti drugim. (papež Janez Pavel II.)[3]
- Ko nekomu odpustite, mu izrežete krivico, ki vam jo je storil. Ločite ga od njegovega škodljivega dejanja. Ustvarite ga na novo. V nekem trenutku ga jasno prepoznate kot osebo, ki vam je povzročila krivico. V naslednjem trenutku pa spremenite njegovo identiteto. V vašem spominu je preoblikovan. Nimate ga več za človeka, ki vas je ranil, temveč za nekoga, ki vas potrebuje. Nimate ga več za človeka, ki se vam je odtujil, temveč za nekoga, ki vam pripada. Nekoč ste tega človeka označevali kot močno in zlo osebo, zdaj pa ga vidite kot nekoga, ki je šibek in v potrebi. Svojo preteklost ste prenovili, in sicer s tem, da ste na novo ustvarili osebo, ki vam je nekdaj prizadejala bolečino. (Lewis B. Smedes)[4]
Viri[uredi]
- ↑ Philip Yancey, Kaj je pri milosti tako neverjetnega?, prevod Franc Novak, Simona Šumrada, Noella, Mengeš 2006, stran 112.
- ↑ Josemaría Escrivá, Brazda, Ognjišče, Koper 2015, misel 804.
- ↑ Janez Pavel II., Okrožnica o božjem usmiljenju, zbirka Cerkveni dokumenti 10, Družina, Ljubljana 1981, stran 33.
- ↑ Philip Yancey, Kaj je pri milosti tako neverjetnega?, prevod Franc Novak, Simona Šumrada, Noella, Mengeš 2006, stran 102.