Ilse Aichinger

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Rojstvo Ilse Aichinger
1. november 1921({{padleft:1921|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})
Dunaj[d]
Smrt 11. november 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (95 let)
Dunaj[d]
Državljanstvo  Prva republika Avstrija[d]
 Avstrija[d]
Poklic pisateljica, avtorica radijskih iger, pesnica
Podpis

Ilse Aichinger, avstrijska pisateljica, * 1921.

Navedki[uredi]

Pisateljstvo[uredi]

  • Pisateljstvo sem vedno imela za težak poklic. Nikoli nisem želela biti pisateljica. Vedno sem si želela postati zdravnica, vendar se bila prenerodna. Najprej sem želela le napisati poročilo o vojni. Na knjigo še pomislila nisem, le vse sem želela natančno opisati. Ko je nato pri založbi Fischer izšla knjiga Večje upanje, je v knjigi bilo še vedno vsega preveč. Vse bi rada povedala v enem stavku, ne v dvajsetih.
  • Pisateljstvo ni poklic. Vsaj danes ne. Jezik je razdrobljen, to bi morali vedeti. Robert Musil je to doumel. Ljudje danes večinoma pišejo hitro in po kronološkem zaporedju, sebi pa ne posvečajo pozornosti. Če se želiš opredeliti kot avtor, to danes ni več možno. Ni važno, ali ste medicinska sestra, inštalater ali delate v pisarni. To je čisto drugačen svet. Če me kdo vpraša, kaj sem po poklicu, mu odgovorim, da delam privatno.
  • Pisanje igra pomembno vlogo, tako da se mi zdi, da ima vse nek smisel. Če mi dva ali trije stavki uspejo, potem imam občutek, da moje življenje ni absurdno.

Vojna[uredi]

  • Vojna je bila moj najsrečnejši čas. Zame je bila zelo koristna. Vse, kar sem med vojno videla, je bilo v mojem življenju zelo pomembno. Vojno obdobje je bilo polno upanja. Zelo natančno se je vedelo, kje so prijatelji, in kje jih ni. Tega sedaj na Dunaju ne moreš več vedeti. Vojna je razjasnila veliko stvari.[1]
  • Nekoč sem dejala, da je bila druga svetovna vojna zame najsrečnejši čas. Čeprav sem videla, kako so odpeljali mojo družino, sem bila prepričana, da pridejo nazaj. Zato je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zelo težko, ker nihče ni prišel nazaj.
  • Pogled na mojo babico v tovornjaku za govedo na Schwedenbrücke na Dunaju. In ljudje okoli mene, ki so to z užitkom opazovali. Bila sem zelo mlada in prepričana, da bo babica, meni najdražja oseba na svetu, nekoč prišla nazaj. Nato je bilo konec vojne. Prišla je blaginja, ljudje so hiteli mimo tebe. To je bilo še huje kot sama vojna.

Viri[uredi]