Virgil Šček

Rojstvo	1. januar 1889({{padleft:1889|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) Trst
Smrt	6. junij 1948({{padleft:1948|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (59 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Italija  Cislajtanija
Poklic	politik, duhovnik, izobraževalec za odrasle

Virgil Šček, slovenski duhovnik in borec za pravice primorskih Slovencev, 1889–1948.

Navedki

• Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti. (zaključek njegovega prvega govora v italijanskem parlamentu)

• O pomirjenju med Slovenci in fašisti ne more biti govora, zakaj za to manjka prvi pogoj: vojskovati bi se morali obe stranki. Pri nas se vrši napadanje izključno le od ene stranke, od fašistov. (zapis iz avgusta 1921)

• Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja. (o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu)

• Edini, ki lahko pomagamo slovenskemu življu, smo mi, duhovniki. To pa ni samo naša naloga, temveč tudi naša velika dolžnost. Zato naj nihče ne drži križem rok.

• Kmete je treba organizirati v skupnosti, v neke vrste zadruge, kjer se bo odpravilo vsako oderuštvo.

• Delo je sestavni del človekove osebnosti, človek, ki dela ima pravico do vseh dobrin, da more živeti človeka vredno življenje. Zato zahtevamo za delavca več pravic in tudi splošno socialno zavarovanje.

• Sedanjost tiči globoko v materializmu, ki obvladuje življenje večine ljudi. Mnogim, premnogim je materializem pridobivanje denarja in uživanje. Materializem praznuje nasploh zmagoslavje v javnem življenju, v šolstvu, znanosti, umetnosti, politiki. A hkrati ni bilo še nikoli toliko žalosti, toliko nesreč, toliko bolnih ljudi.

• Katoličanu vera ni problem, ampak je luč življenja za sedanji čas in večnost. Posoda te vere pa je Cerkev. Razbij to posodo in vsebina se razlije in razsuje.

• Želimo si, da bi narodna oblast Cerkvi priznala ne le svobodo izvrševanja obredov, marveč tudi pravico do širjenja nauka z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.

• Najprej boste morali ustreliti mene! (odgovor fašistom v Avberu med zastrahovanjem faranov)

• Pa saj niso šli v gozd, ker so komunisti – šli so zato, ker so slovenski nacionalno zavedni fantje. (o partizanih)

• Ali zdaj ali nikoli! /.../ Jugoslavija bije zdaj zgodovinsko bitko, gre 'za biti ali ne biti' naše Primorske. In generalni štab v tej bitki je naša sedanja vlada. V tem trenutku moramo biti vsi z njo, kakor en mož, brez ozira, ali je 'naša' ali ni 'naša'. (v začetku leta 1946)

• Ako bi komisija dala predlog, po katerem bi bili Slovenci od morja več ali manj odrezani (slovensko morje sega od Kopra do Devina) in bi nasprotniki rekli, saj ima Jugoslavija dovolj morja v Istri in Dalmaciji, ali je predviden protest od strani slovenske vlade v Ljubljani: Jugoslavija je federativna država, istrsko in dalmatinsko morje je hrvatsko. Slovenci smo narod, smo ob morju in morje je naše. (zapis iz marca 1946)

• Kdo ima pravico govoriti v imenu ljudstva zavezniški razmejitveni komisiji? Politične stranke imajo polno pravico, da se oglasijo k besedi. Nedvomno ima v tem pogledu na Primorskem prvenstvo Slovansko-italijanska antifašistična unija. Pri zastopnikih cerkvenih oblasti pridejo najprej v poštev škofje, pri čemer moramo takoj povedati, da so vsi Italijani, čeprav so številne župnije, kjer so verniki samo Slovenci. Zloraba vere v politične namene se kaznuje, kakor uči zgodovina, z odpadom od Cerkve. (v uvodniku nedeljskega Primorskega dnevnika 3. marca 1946)

• Trdno verujem, kar me je mati učila. Ljubil sem svoj narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar ga nisem goljufal ali lažno obljubljal. Boril sem se za pravice primorskega naroda od leta 1917 do 1943.

Navedki o njem

• Ljubil sem slovenski narod. (del napisa Ščekovem nagrobniku)

• ljubil si slovenski
  narod
  nikoli ga nisi zatajil (napis na spomeniku v Lokvah)

• Nasploh je bil to eden najbolj poštenih in zavednih Slovencev, kar jih poznam. Njegovo pot sem spremljal od začetka duhovniškega poslanstva naprej. Pozneje, ko ni več živel v Trstu, sem ga nekajkrat obiskal v krajih, kjer je služboval. Vedno me je sprejel zelo prijazno in gostoljubno. To je eden največjih tržaških Slovencev! (Boris Pahor, slovenski pisatelj in profesor)

• Vznemirja nas tudi, ker je Šček vse življenje hodil po ozki brvi med duhovniškim poslanstvom in narodnoobrambno zavzetostjo. Četudi je bil pogosto kamen spotike cerkvenih in posvetnih oblastnikov, pa moramo poudariti, da sam v sebi ni bil notranje razklan, ampak močno prepričan o pravilnosti lastnega delovanja. Nestrinjanje pri goriškem nadškofu Frančišku Borgiji Sedeju je povzročil že v začetku dvajsetih let, ko se je odločil, da bo kot predstavnik slovenske manjšine v Julijski krajini kandidiral za poslanca v rimski parlament, saj je bil metropolit mnenja, da je ta korak v nasprotju s cerkvenimi določili, ki so v Italiji duhovnikom prepovedovala neposredno angažiranost v politični areni. Od te prve izzivalne geste Šček ni prenehal z resnicoljubno kritiko cerkvene in politične oblasti, s čimer je izzival in klical pozornost nase, pa naj so ga skušali še tako osamiti, ponižati, ga streti kot človeka ali kot duhovnika. Postaje njegovega križevega pota – Gorica, Trst, Rim, Avber, Lokev, Ljubljana, kjer je pri devetinpetdesetih letih umrl – so posredno ali neposredno tesno povezane z zgodovino Primorske v času, ko sta našo zemljo s krvjo prepojili dve svetovni vojni in so ji v skladu s svojimi ozemeljskimi ambicijami, političnimi načrti in ideološkimi predsodki brezobzirno vladali tujci. V teh časih, ko se je slovenski narod na Primorskem znašel v stiski, kakršne prej še nikoli ni doživel, je Virgil Šček s svojo uporno držo postal bodrilni zgled mnogim Slovencem. (Jože Pirjevec, slovenski zgodovinar)

• Sam ga prej nisem poznal. O njem kaj veliko še ni bilo napisano. Mislil sem, da je bil 'eden izmed' duhovnikov, a je bil veliko več. A prav to, da je bil duhovnik, mu je omogočilo, da je lahko delal med ljudstvom in za ljudstvo. Dobesedno je izgorel za to svoje poslanstvo. Človek misliti ne more, da gremo tako mimo takih ljudi. (Ivan Sivec, slovenski pisatelj)

• Bil je nesprejemljiv bodisi za Nemce, kot za partizane, ker je hotel čisto podobo sebe in tega, kar je bil. Bil je zvest Cerkvi in partizanstvu in proti temu, da moraš biti na eni ali drugi strani. (Ciril Zlobec, slovenski pesnik)