Avgust Jenko

Avgust Jenko, slovenski preporodovec in dobrovoljec, 1894–1914.

Navedek

Jugoslovani dokazali bodo svetu, da je mogoče ustvariti nov pojem o naciji. Trije narodi bodo tvorili eno narodno telo na principu največje svobode in največjega demokratizma. V tej celoti bo prišla do veljave vsaka individualnost, vsak najmanjši del bo svobodno odločeval o vseh vprašanjih se razlije silna vojska Kralja Matjaža po poljih stare slave.^[1]

Naše najvažnejše vprašanje, naš veliki narodni problem je, ali ostanemo Slovenci kakor do sedaj sužnji svoje slabosti in tujega, sovražnega naroda, da poginemo in izginemo pod mečem germanskim ali pa se dvignemo v velikem momentu, objamemo s strastjo in ljubeznijo vso svojo bogato, prelepo zemljo in zapišemo na svoj bojni prapor vzvišeno, sveto besedo, ki daje življenje in silo, besedo, ki navdušuje, podžiga in pali dušo, besedo, ki je hrepenenje stoletij: Svoboda.^[2]

Dokler ne bomo spoznali, da je svoboda tem več vredna, čim več krvi je bilo prelite zanjo in da brez velike in radovoljne žrtve sploh ni svobode, dotlej ne bomo se greli zanjo. Preporoditi se moramo do dna, naša srca in naše duše mora prepojiti divji upor, ki nas bo vodil v borbo maščevanja in iz te borbe bo vzklila resnična svoboda, ki bo nas vredna in ki bomo mi nje vredni.^[3]

Vstopil je v ono dolgo vrsto narodnih mučenikov – od Matije Gubca do septembrskih žrtev, do revolucionarnih »Preporodovcev« in junakov ogabnih avstrijskih veleizdajniških procesov, do Endlicherja, do groba Janžeta Novaka, do jetnikov Ljubljanskega gradu z Ivanom Cankarjem in drugimi, do žrtev Judenburga, do v trpljenju preizkušenih dobrovoljcev Albanije, Dobrudže in Soluna, do koroških junakov Maistra, Malgaja, Puncerja, do nesvobodnih primorskih rojakov Gortana in drugih, ki so jih še po vojni streljali v hrbet... Ena sama velika družina, ki je do dna izkusila, kako težko in nehvaležno je resnično delo za narod, kako težko je prostovoljno vzeti na ramo križ – toda kako lep in vzvišen je cilj! Vse sta gnali neomajna ljubezen in vera v naš trpeči milijon.^[4]