Jože Urbanija
 | |
| Rojstvo | 15. marec 1941 (83 let) |
|---|---|
| Državljanstvo |
 Slovenija.svg){kind=small} SFRJ |
| Poklic | teolog |
Jože Urbanija, slovenski teolog, informatik in bibliotekar, * 1941.
Navedki
[uredi]- Ljubezen je temeljna in zato najgloblja formula vsega, kar biva. (o ljubezni)
- Razglabljanje o ljubezni nima konca. In ga ne more imeti, ker je ljubezen večna, brezčasna. (o ljubezni)
- Ljubiti, razumeti, vedeti in ponovno vedeti, razumeti, ljubiti. Krog, znotraj katerega je tudi sreča. (o ljubezni)
- Ljubezen je ključ do vseh spoznanj. Je pred resnico in je Resnica. Je najvišja vrednota. (o ljubezni)
- Kolikšna radost je v srcu, ki se je spremenilo v zahvalo brez senc in brez madeža! Prepotovati je moralo neskončno dolga polja dolgočasja, kjer raste grenak osat ozkosti, zaprtosti vase, vseh mogočih meja bojazni in strahu za svoj stolček varnosti. (o srcu)
- Ko srce začuti, da je za sencami dnevnih dogajanj vse tako, kot mora biti, potem duša vzdrhti v radosti. (o srcu)
- Vsi ljudje so mi blizu, toda le izbrani vstopajo v moje srce. (o srcu)
- Treba je spremeniti to, da je slaba novica dobra novica. Najti je treba ravnotežje – resnico. (o resnici)
- Človek je kot drevo, ki nenehno raste, da ima lepšo in večjo krošnjo. Ko neha rasti, se njegove sušijo in začne propadati. (o človeku)
- Čas, preživet v miru, ki izvira iz ljubezni, je kot zajemanje studenčnice iz izvira življenja. (o miru)
- Skrivnost je samo v tem, da se je treba odpreti in videti svet takšen, kot je bil ustvarjen na začetku časov. In – saj je resnično še vedno takšen!. (o skrivnosti)
- Človek je del narave in bi moral spoštovati njene zakone, da bi živel srečno in mirno, kajti vsaka vojna civilizacijo v človečnem smislu razvojno pahne za stoletja nazaj. (o vojni)
- Država so tudi tisti posamezniki, ki ogromno delajo ter lepo mislijo, čutijo in ljubijo, ter tudi tisti, ki niso tako nasilni in oblastni. (o državi)
- Izraziti hvaležnost. Izpovedati jo. Tako, povsem iz srca. Izpovedati jo takrat, ko jo iskreno začutiš. Brez leporečja in narejenosti. Razodeti jo v vsej resnici, čisto odprto, tako kot se zjutraj razpre nebo in obsije z novo zarjo vso zemljo, brez pridržkov in senc. (o hvaležnosti)
- Izraziti hvaležnost brez besed. Saj tiste popolne hvaležnosti pač ne moremo ujeti v besede. (o hvaležnosti)
- Vera, upanje in ljubezen so kot troje dreves. Iz vsakega rastejo veje. Iz osnovnih vej manjše veje. In iz teh listi ter cvetovi. (o veri)
- Neverjetno, kako lepo je lahko življenje. (o življenju)
- V slovenskem narodu je veliko lepega in zdravega ter občudovanja vrednega, denimo izumitelji, umetniki, glasbeniki … tem je treba posvečati pozornost. (o Slovencih)
- Kaj je torej popolna sreča? Sprejemanje sebe, svojega mesta, popolna usklajenost s smislom svojega bivanja. (o sreči)
- Bližino z drugimi ustvarjaš najprej tako, da si resnično blizu sebi. (o bližini)
- O knjigi, ki je napisana s takšnim občutkom vživljanja v pretanjene niti Narave in Življenja, se ne spodobi podati recenzije kot ocene, marveč le pohvalo avtorici za njeno izvirno vsebino ter stil ustvarjanja zgodbe o Griču tisočerih rož. (o Julia Doria)[1]
- Kaj vse je potrebno prestati, da se srce končno povzpne dovolj visoko in da potem zmore izpovedati zahvalo! Ne izpove je, temveč postane zahvala. (o srcu)
- Ljubezen ne potrebuje lastnine, sama v sebi najde svojo izpolnitev. (o ljubezni)