Amandus Pepernik

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Rojstvo datum neznan
Smrt datum neznan
Psevdonimi A. Vitalis
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic vojak, pisatelj

Amandus Pepernik, slovenski vojak.

Navedki[uredi]

  • Kdo ne pozna pesmi, ki opeva junaštvo in trpljenje slovenskih fantov? Kolikokrat čujemo to, v srce segajočo žalostinko na pogrebih, pri odkritju vojnih spomenikov, pa tudi ob drugih prilikah, ko proslavljamo spomin onih, ki so se borili in prelivali kri za osvobojenje rodne zemlje! Ali se zavedamo, kaj nam ta pesem pripoveduje? Ali tudi vemo, kaj pomeni za nas, Slovence, Doberdob? In končno, ali vemo, da Doberdob ni izvor bujne domišljije? Ne! Doberdob je zapisan s srčno krvjo naših fantov v zgodovino slovenskega naroda. Doberdob! Beseda je kratka, kraj je majhen, a trpljenje naših zdravih, krepkih fantov, ki so se tam žrtvovali, oziroma bili žrtvovani, je bilo grozovito.
  • Koliko je bilo takih, ki so v hudem artilerijskem ognju ali navalu neopaženi in nesebično izvršili junaška dejanja, pa jih je naslednji dan, ko so mirno ležali za škarpami, raztrgala granata; in nikogar ni, ki bi o junaštvu teh vojakov kaj vedel in povedal. Nihče danes zanj ne ve, ker so vsi tedanji soborci, ki jim je morda rešil življenje in ki so videli kako junaško se bori, delili z njim isto usodo. Dosti je bilo takrat takih, ki bi spadali v zlato knjigo slovenskih junakov, ki pa jih danes žal ne poznamo in jih tudi takrat nismo ali pa vsaj njihovega junaštva nismo posebno cenili, ker smo taka dejanja presojali kot sama po sebi umevna.
  • Okoliš, ki ga je branil naš bataljon, je bil zelo razsežen. Bilo nas je čez tisoč, toda večina ni videla več svojih domov. Od teh, ki so pa še ostali, ne moremo zahtevati, da so vse to videli ali opazili. Koliko je bilo takih junakov mučenikov. Morda ni prav, da preostali ne govore toliko o svojih dejanjih. Ne hvali samega sebe! Ravno v tem je naš narod velik, zato pa na zunaj tem manjši. Niti sinovi takratnih borcev ne vedo, da je njih oče stal na Doberdobu. Lastni sinovi ne vedo, da je branil predvsem slovensko zemljo! Vsa čast onim, ki molče. Čast! Pred samim seboj si velik, če – ne govoriš. Lep vtis pa napraviš na druge, ki vedo, kaj si storil.
  • Trgovci pač nismo. A tudi za dobro blago je treba solidne reklame. Preveč reklame ni priporočljivo, ker vemo: čim slabše je blago, tem več reklame je treba. O junaštvu naših tedanjih bojevnikov ni treba govoriti posebej, opomniti pa je treba, da se ravno našim sinovom ni treba sramovati svojih očetov in bratov! To ni reklama, temveč le golo dejstvo.
  • Narod, ki svoje žrtve pozabi, ni vreden da živi!« Ta izrek je slišati vsepovsod. Tudi mi se zavedajmo, da je ravno naš, slovenski narod eden tistih, ki mu ne more nihče ničesar očitati. /.../ In naši soborci? Bili smo zelo radikalni. Trpeli nismo bojazljivcev, a nikdar nismo oklevali priskočiti svojemu tovarišu na pomoč. To je nam, našemu narodu v čast in ponos in prav zaradi tega nas sovražniki in soborci spoštujejo. Na potomcih takratnih junakov je sedaj vrsta, da si to čast vredno ohranijo. Priborili so jim jo naši očetje in naši bratje s svojo srčno krvjo in zato je dolžnost slehernega Slovenca, da skrbi vedno in povsod, da ne izgubimo tega, kar so nam oni tedaj priborili z največjimi žrtvami in mukami. Oni pa, ki so tam zunaj postali žrtve, so mučeniki za svobodo. Njim se mora klanjati slovenski sin, ne pa onim, ki so s polnim želodcem in polno denarnico trobentali v ozadju o svobodi.
  • Doberdob je bil v pravem pomenu besede grob slovenskih fantov. Obenem pa je bil ta kraj priča brezmejnega junaštva takratnega rodu, ki je to s svojo srčno krvjo zapisal v Kras, kar ne bo mogla zgodovina izbrisati ali utajiti nikdar. Pesem Oj Doberdob nam bo ostala večen spomin na krvavo žetev med našimi. Potomci padlih in narod tistih, ki so svojo kri prelivali na tem kamnitem polju, ne smejo tega pozabiti, saj bi s tem sami sebe ponižali. Takratni borci se niso borili za materialni dobiček; borili so se, da dokažejo, da je njihov narod vreden spoštovanja, da je njihov rod vedno zvest svojim obljubam. Zato čast doberdobskim borcem za svobodo, ki so nam jo junaško priborili.
  • Želimo mir! Hočemo mir! Zato delajmo za razvoj mile naše domovine. Skrbimo za to, da se grozote zadnjega svetovnega klanja ne ponove. Nočemo prepira! Toda bojazljivci nismo, če smo včasih popustljivi! Kakor smo bili prej strah in trepet vsakogar, ki se je hotel polastiti naše zemlje, bomo sedaj zopet brez oklevanja pokazali, da je kri, ki se pretaka po naših žilah, še vedno ista, ki je takrat valovala v junaških telesih doberdobskih borcev.
  • Takratnim borcem na Doberdobu se moramo zahvaliti, da v lepi Sloveniji ne gospodari tujec. Če bi oni takrat popustili, bi privalil v naše kraje in nikoli več ga ne bi mogli spraviti z zemlje, ki mu je tako všeč, saj še sedaj vedno sanja o njej. Godilo bi se z nami tako kot z našimi v Vipavski dolini, na Krasu in drugod. Tujci bi bili v lastni domovini! Tega danes marsikdo ne ve in tudi noče vedeti. Toda vsakomur svoje. Oni ki leže strohneli na Krasu ali pa so tam izgubili dele telesa, ko so ustavljali z zadnjimi močmi grozovite navale Italijanov, so bili tisti, ki so nam ohranili domovino. Njim – slava


Viri[uredi]

  • Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob (Ljubljana, Založba: Karantanija , 2005), (COBISS)