Joža Čop

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 27. marec 1893({{padleft:1893|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})
Jesenice[d]
Smrt 28. junij 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (82 let)
Jesenice[d]
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija[d]
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic alpinist, filmski igralec

Joža Čop, slovenski alpinist,gorski reševalec in železar, 1893-1975.

Navedki[uredi]

  • Ljudje smo kakor drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globlje poganjajo korenine v dno skalovja.[1]
  • Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.[2]
  • Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov. (o pogledu z vrha Babe v Karavankah)[2]
  • Res je samo to, da gora ni nora. Prav gotovo pa je nor tist, k' ne gre gor![2]
  • Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel! (voščilo Titu na predaji štafete mladosti v Beogradu)[2]
  • Imam ga, pa ga že vsa leta po vojni prodajam, a ga nobeden ne kupi! (odgovor na vprašanje, kako se mu zdi, da je steber v severni triglavski steni poimenovan po njem)[2]
  • To vam pa rad ustrežem,« je dejal Joža. »Kar pišite, izhajam iz dobre družine. Moj rajnki oče, bog mu daj mir in pokoj, je bil skladatelj, ja, skladatelj bukovih drv, mati pa je bila pesnica, saj je pri Kopišarju pulila peso. Dokončal sem otroški vrtec, hodil v višjo šolo na Gorjušah, na univerzo pa sem nosil opeko. No ja, tudi tri jezike obvladam, svojega in tista dva v čevljih. Zapišite tudi to, da sem tri leta hodil v en razred, zato da bi si vse dobro zapomnil, potem pa nam je umrla učiteljica. (odgovor na vprašanje o svojem rodu)[3]
  • Skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo 'pošvataš'.[3]

Navedki o njem[uredi]

  • Joža, jaz ti pa samo nekaj povem. Če bom jaz tebe moral pokopati, kot sem jih že toliko, te bom z lopatico po riti usekal! Zdaj ti to povem, ker, če se boš ubil, me ne boš mogel slišati. (slovenski duhovnik Jakob Aljaž)
    Vsaj pogreba ne bo treba plačat! (odgovor Čopa Aljažu)[4]
  • Dokler bodo stale naše gore, dokler bo stal Triglav, dokler bo le še en sam človek zahajal v Zlatorogovo kraljestvo, toliko časa zagotovo ne boš pozabljen, Joža Čop. (Mitja Košir)[5]
  • Čopov Joža je prav gotovo najmarkantnejša osebnost našega planinstva in še posebej našega alpinizma v času med dvema svetovnima vojnama, v času našega klasičnega alpinizma. Ni ga skoraj prepada v Julijskih Alpah, da ga Joža ne bi preplezal. S tem pa seveda nočemo reči, da je po tej poslednji vojni že odnehal, vrgel vrv v koruzo in šel med staro šaro. Saj je znano, da je podvzel in dopolnil enega svojih največjih podvigov prav leta 1945: osrednji steber v Severni triglavski steni. Zdi se, da je prav na tej naravnost dramatski poti, ki je trajala z reševanjem obnemogle tovarišice domalega ves teden brez počitka in odmora podobno kot Župančičeva školjka, »stisnil v biser« vse svoje planinsko znanje, izkušenost, smelo korajžo, preudarnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem tudi svojo brezmejno tovariško požrtvovalnost, ki ga v naših očeh dviga vsaj tako visoko, kot se dviga njegov - Triglavski steber (Miha Potočnik, slovenski pravnik in alpinist)[2]

Viri[uredi]

  1. Joža Čop – spomin še živi, gore-ljudje.com, pridobljeno 26. marec 2018.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 [1], pzs.si, pridobljeno 26. marec 2018.
  3. 3,0 3,1 Joža Čop, pridobljeno 26. marec 2018.
  4. Anekdote o Jožu Čopu, gore-ljudje.com, pridobljeno 26. marec 2018.
  5. Joža Čop (1893 – 1975), alpinizem.net, pridobljeno 26. marec 2018.