Josip Vošnjak
 | |
| Rojstvo |
4. januar 1834 Šoštanj[d] |
|---|---|
| Smrt |
21. oktober 1911 (77 let) Visole[d] |
| Psevdonimi | J. Skalec, J. M. Dravinjski |
| Državljanstvo |
 Cislajtanija[d] Avstrijsko cesarstvo[d] |
| Poklic | zdravnik, politik, pisatelj |
Josip Vošnjak, slovenski politik, zdravnik in pisatelj, 1834–1911.
Navedki
[uredi]- Vse za domovino, omiko in svobodo![1]
- Slovenija bo torej slej ali prej nastala. Narodno središe Slovenije pa je Ljubljana. Ločitev tudi ni težavna. Slovenija ima prav lepe naravne meje: Spielfeld je severni mejnik, Trst pa južni.
Kar se tiče premoženja deželnega, je delitev prav lahka. Mi vam radi prepuščamo vsa narodna poslopja, kar jih je deželnih v Gradcu in na nemškem Štajerskem, vi pa nam pustite Slatino in Dobrno.[2]
- Slovenski tabori! Kadar se spominjam te najkrasnejše dobe naše narodne zgodovine, širi se mi srce od radosti in vselej na novo preživim ure vzvišenega narodnega navdušenja, katero je takrat prešinjalo govornike in tudi v prostem narodu vzplamtevalo, da je res v takih trenutkih pripravljen bil vse žrtvovati za svoje narodne pravice. Tu je stala na odrih posvetna in duhovna inteligenca v nerušeni edinosti, združena v bratovski ljubezni, pred odrom pa na tisoče in tisoče mož in tudi žen, ki so vsi napeto poslušali govornike in jim pritrjevali z glasnimi klici. In ideje, tu izrečene, so se širile od hiše do hiše in dotedaj nezavedno ljudstvo je začelo samo od sebe spoznavati in čutiti krivice, ki se mu gode.[1]
- S svojo nogo nam na zatilnik stopate, potem pa se čudite, da tako tlačeni od veselja ne prepevamo. Tujčeva peta nas je dolgo dovolj tlačila; naše ljudstvo pa je to tlačenje čutilo, se zdramilo in prišlo do samozavesti.[2]
- Pri Rimljanih se je imel vsak državljan, ki je prestopil 60. leto svoje starosti, odtegniti javnemu delovanju; postal je 'depontanus'. In to je bil prav pameten običaj, katerega bi se naj držal vsak politik, ako noče, da ga mlajša generacija siloma ne pahne v pokoj.[1]
- O večni Bog, bodi milostljiv duši moji! Ne sodi jo preostro! Blagoslovi moj ubogi slovenski narod, da bi združen z drugimi Slovani dosegel vzvišeni cilj, ki si mu ga v svoji neskonči modrosti določil v zgodovini človeštva.[1]