Kraški Teran ni težak, niti gost, ni trpek, niti tolst, ni mehak, niti mlahav, ni top, niti mrtev, ni zagaten, niti plehek, a tudi ne nežen, ne sladek. Kraški Teran je poln in močan, je vonjav, cvetek in rezek, je krepak in jeklenast, je čil in poln življenja, svež pršiv in ščegetljiv, temnobojen in rubinasto leskeč. (Maximilian Ripper)[1]
Jaz čutim danes vseh živih dan. Moje srce kipi in polje, moja duša je židane volje, kot bila bi pila kraški teran. (Oton Župančič)[2]
