Ljubka Šorli

Rojstvo	19. februar 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) Tolmin
Smrt	30. april 1993({{padleft:1993|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (83 let) Gorica
Psevdonimi	Tominčeva Cvetana, Godislava, Ljubka, Nada, Radovana, M. O.
Državljanstvo	Slovenija  Italija  Avstro-Ogrska  Kraljevina Italija
Poklic	pesnica, pisateljica, učiteljica, prodajalka, najemodajalka

Ljubka Šorli (19. februar 1910, Tolmin – 30. april 1993, Gorica ) je bila slovenska pesnica, pisateljica in učiteljica. Znana je po svojih domoljubnih in verskih pesmih ter ljubezenski poeziji do moža Lojzeta Bratuža, ki so ga ubili fašisti. Poleg pisanja poezije (vključno s pesmimi in dramskimi igrami za otroke in kratko prozo) je desetletja poučevala v šolah s slovenskim jezikom in ohranjanju slovenščine pod italijansko oblastjo. Njena zapuščina "pesnice upora, upanja in ljubezni" je danes prepoznana na obeh straneh slovensko-italijanske meje.

Iz pesmi

• Skozi trpljenje nas žlahtni usoda.
  Ena misel je, en klic: Svoboda!

— Njen verz, ki je v italijanščini in slovenščini izklesan na spominski plošči taborišča Zdravščina pri Gorici.

• Moja pesem ne utira
  novih, drznih si poti;
  stvarstvo božje v vseh odtenkih
  njenim strunam govori.
  Ne potaplja se v globine
  in ne sili v visočine.
  
  Skozi srečo in gorje
  pesem moja eno išče:
  pot v človekovo svetišče,
  ki mu pravimo
  srce.
  

— Iz pesmi Moja pesem

• Zakaj si toliko mi dal gorja,
  neskončni Bog, ki si dobrota sama?
  Kako sem bala se, da bo med nama
  nastal prepad brez konca in mejà.
  

— Iz pesmi, ki jo je leta 1944 napisala v taborišču Zdravščina

• Ko bo svet pregnetla misel zdrava
  in ljubezen stala bo najviše,
  vzklili bodo mir, svoboda, sprava.
  

— Iz pesmi Razmišljanje

• Ni za sveto stvar težko umreti,
  a še mnogo, mnogo dal bi rad ...
  V grob s seboj po sili hudobije
  neizrabljen nesel bom zaklad.
  

— Iz pesmi Tožba umirajočega (o njenem možu)