Max Frisch

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 15. maj 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Zürich[d]
Smrt 4. april 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (79 let)
Zürich[d]
Državljanstvo  Švica[d]
Poklic pisatelj, arhitekt, dramatik, romanopisec, pisec dnevnika, scenarist, filozof, novinar, biograf, pesnik

Max Frisch, švicarski pisatelj in dramatik, 1911–1991.

Navedki[uredi]

Montauk (1975)[uredi]

  • ... pisatelj se boji čustev, ki niso primerna za objavo; potem čaka na svojo ironijo; ob svojih zaznavah se vprašuje, ali bi bile vredne opisa, in nerad doživi kaj takega, česar nikakor ne more izraziti z besedami. Ta pisateljeva poklicna bolezen naredi marsikoga za pijanca.[1]
  • Slava? V nasprotju z uspehom ne naredi nikogar zavistnega.[2]
  • Poštenjak je človek, ki pride malo v zadrego, kadar mu rečeš, da je poštenjak.[3]
  • Razmerje med starostjo in nevednostjo: kakšno matematično krivuljo dobimo iz tega? Kljub porastu znanja se krivulja s starostjo zavihti navzgor: nevednost postaja neskončna.[4]
  • O ljubezni, kot odnosu med spoloma, da se ne da nič novega povedati, to da je prikazala literatura v vseh variantah enkrat za vselej, za literaturo, kolikor zasluži to ime, to ni več tema - takšne razglase je mogoče brati; spregledujejo, da se razmerje med spoloma spreminja, da se bodo dogajale druge ljubezenske zgodbe.[5]
  • Malo znam risati, a že dolgo tega nisem več delal. Moti me, da potem zmerom nastane plagiat, medel plagiat; s tem, ko ga rišem, izgubljam, kar vidim.[6]
  • Nikoli nisem resno poskusil končati svojega življenja; tudi ne neresno. Večkrat, v vsaki starosti, sem o tem samo mislil. Kot izvedenec vidim tu in tam praktične možnosti.[7]
  • ... moški, ki ne opazi, da prihaja žena iz druge postelje, ni nežen mož.[8]
  • Samega sebe nisem nikoli opisal. Le izdal sem se.[9]
  • Bolj ko se staram, težje se prenašam, kadar ne delam. (o brezdelju)[10]
  • Česar si ne moremo privoščiti, do tega nimamo pravice. (o denarju)[11]
  • Denar kot menjalno sredstvo; imaš ga ali pa ga nimaš, sicer pa to ni nikakršna tema. Važno je to: da nimaš dolgov.[12]
  • Ideja, da bi se morala plača odmerjati v skladu s potrebami, mi je tuja. Treba je pač živeti v skladu s svojimi prihodki.[13]
  • Mislil sem, da za bogataše denar pač nima nobene vloge. V zadnjem času razumem: Biti bogat je zanje nekakšen poklic, naloga, in to ne majhna, nikakor niso brezskrbni.[14]
  • Česar nikoli nisem doumel v lastnem primeru: denar kot moč. Zame je ostalo pri tem: denar kot menjalno sredstvo. Pri tem nekaj ni prav, in kajpada vem, kaj ni prav. Neki mlajši prijatelj, ki ga zelo cenim, me poprosi za posojilo, vem samo, da potrebuje večje posojilo, in jaz mu ga lahko dam: brez obresti, zakaj to pač ne gre, da bi on prijatelj, moral delati zame, ki sem bogat. Ravno to pa delajo uslužbenci in delavci, ki jih ne poznam; drugače ne bi bilo obresti. To je tisto, kar ni prav.[15]
  • ... pridevniki niso za rabo, če hočeš koga hvaliti.[17]
  • Strah pred starostjo je melanholičen, zavest o smrti pa nekaj drugega; zavest tudi v veselju. Kot vsakdo se bojim umiranja v mukah.[18]

Viri[uredi]

  1. Max Frisch, Montauk, Študentska založba, Ljubljana 2011, str. 14.
  2. Prav tam, str. 47–48.
  3. Prav tam, str. 49.
  4. Prav tam, str. 49–50.
  5. Prav tam, str. 65.
  6. Prav tam, str. 80.
  7. Prav tam, str. 82.
  8. Prav tam, str. 89.
  9. Prav tam, str. 112.
  10. Prav tam, str. 117.
  11. Prav tam, str. 122.
  12. Prav tam, str. 123.
  13. Prav tam, str. 125.
  14. Prav tam, str. 129.
  15. Prav tam, str. 129–130.
  16. Prav tam, str. 130.
  17. Prav tam, str. 134.
  18. Prav tam, str. 145.

Zunanje povezave[uredi]