Max Frisch
 | |
| Rojstvo |
Max Rudolf Frisch 15. maj 1911 Zürich[d] |
|---|---|
| Smrt |
4. april 1991 (79 let) Zürich[d] |
| Državljanstvo |
 Švica[d] |
| Poklic | pisatelj, arhitekt, dramatik, romanopisec, pisec dnevnika, scenarist, filozof, novinar, biograf, pesnik |
Max Frisch, švicarski pisatelj in dramatik, 1911–1991.
Navedki
[uredi]Montauk (1975)
[uredi]- ... pisatelj se boji čustev, ki niso primerna za objavo; potem čaka na svojo ironijo; ob svojih zaznavah se vprašuje, ali bi bile vredne opisa, in nerad doživi kaj takega, česar nikakor ne more izraziti z besedami. Ta pisateljeva poklicna bolezen naredi marsikoga za pijanca.[1]
- Poštenjak je človek, ki pride malo v zadrego, kadar mu rečeš, da je poštenjak.[3]
- Razmerje med starostjo in nevednostjo: kakšno matematično krivuljo dobimo iz tega? Kljub porastu znanja se krivulja s starostjo zavihti navzgor: nevednost postaja neskončna.[4]
- O ljubezni, kot odnosu med spoloma, da se ne da nič novega povedati, to da je prikazala literatura v vseh variantah enkrat za vselej, za literaturo, kolikor zasluži to ime, to ni več tema - takšne razglase je mogoče brati; spregledujejo, da se razmerje med spoloma spreminja, da se bodo dogajale druge ljubezenske zgodbe.[5]
- Malo znam risati, a že dolgo tega nisem več delal. Moti me, da potem zmerom nastane plagiat, medel plagiat; s tem, ko ga rišem, izgubljam, kar vidim.[6]
- Nikoli nisem resno poskusil končati svojega življenja; tudi ne neresno. Večkrat, v vsaki starosti, sem o tem samo mislil. Kot izvedenec vidim tu in tam praktične možnosti.[7]
- ... moški, ki ne opazi, da prihaja žena iz druge postelje, ni nežen mož.[8]
- Samega sebe nisem nikoli opisal. Le izdal sem se.[9]
- Denar kot menjalno sredstvo; imaš ga ali pa ga nimaš, sicer pa to ni nikakršna tema. Važno je to: da nimaš dolgov.[12]
- Ideja, da bi se morala plača odmerjati v skladu s potrebami, mi je tuja. Treba je pač živeti v skladu s svojimi prihodki.[13]
- Mislil sem, da za bogataše denar pač nima nobene vloge. V zadnjem času razumem: Biti bogat je zanje nekakšen poklic, naloga, in to ne majhna, nikakor niso brezskrbni.[14]
- Česar nikoli nisem doumel v lastnem primeru: denar kot moč. Zame je ostalo pri tem: denar kot menjalno sredstvo. Pri tem nekaj ni prav, in kajpada vem, kaj ni prav. Neki mlajši prijatelj, ki ga zelo cenim, me poprosi za posojilo, vem samo, da potrebuje večje posojilo, in jaz mu ga lahko dam: brez obresti, zakaj to pač ne gre, da bi on prijatelj, moral delati zame, ki sem bogat. Ravno to pa delajo uslužbenci in delavci, ki jih ne poznam; drugače ne bi bilo obresti. To je tisto, kar ni prav.[15]
- Kupuje si čevlje kot za stonogo.[16] (o Ingeborg Bachmann)
- Strah pred starostjo je melanholičen, zavest o smrti pa nekaj drugega; zavest tudi v veselju. Kot vsakdo se bojim umiranja v mukah.[18]
Viri
[uredi]- ↑ Max Frisch, Montauk, Študentska založba, Ljubljana 2011, str. 14.
- ↑ Prav tam, str. 47–48.
- ↑ Prav tam, str. 49.
- ↑ Prav tam, str. 49–50.
- ↑ Prav tam, str. 65.
- ↑ Prav tam, str. 80.
- ↑ Prav tam, str. 82.
- ↑ Prav tam, str. 89.
- ↑ Prav tam, str. 112.
- ↑ Prav tam, str. 117.
- ↑ Prav tam, str. 122.
- ↑ Prav tam, str. 123.
- ↑ Prav tam, str. 125.
- ↑ Prav tam, str. 129.
- ↑ Prav tam, str. 129–130.
- ↑ Prav tam, str. 130.
- ↑ Prav tam, str. 134.
- ↑ Prav tam, str. 145.
Zunanje povezave
[uredi] |
Wikimedijina zbirka ima slike na temo: Max Frisch |