Metod Mikuž

Rojstvo	22. december 1909; Prečna[d]
Smrt	9. april 1982 (72 let); Ljubljana
Državljanstvo	Avstro-Ogrska[d]; SHS; Kraljevina Jugoslavija[d]; Demokratična federativna Jugoslavija[d]; Federativna ljudska republika Jugoslavija[d]
Poklic	duhovnik, zgodovinar, partizan, univerzitetni učitelj

Metod Mikuž, slovenski duhovnik, partizan in zgodovinar, 1909—1982.

Navedki

Ves slovenski narod je za svojo svojo svobodno deželo, za življenje v skupnosti, za novo federativno Jugoslavijo, v kateri bodo vsem narodom zagotovljene enakopravnost in nacionalna in nacionalna individualnost, vse demokratske pravice ter svobodo za neovirani razvoj in vsestranski. (iz nagovora na drugem zasedanju AVNOJ-a) ^[1]

Na vse drugo početje istih Slovencev, ki jim nikdar ni bilo mar svojega lastnega naroda, in okupatorjev, je bil odgovor se lažji: nasilje, laž, hinavščina, izdaja in umori so njihov cilj, pa naj se odevajo s še tako pobožno in človečansko krinko, zato kot človek in kot duhovnik ne morem z njimi.^[2]

Ko je bila po nesreči in hudobi ljudi domovina izdana sovražniku na milost in nemilost, sta njeno ponižanje in sramota bolela vsakega poštenega Slovenca, saj je videl v tem svojo lastno poniženje in sramoto, nevredno človeka ustvarjenega od Boga za svobodo in srečo, kor likor je pač ta svet premore. Tako si je mislil in je moral misliti vsak poštenjak in čudnega ni bilo, če je ob takih mislih prešel tudi k dejanjem, oboroženemu odporu proti krivičnemu in nečloveškemu okupatorju, zavedajoč se pravilno, da narodu ne bo nihče prinesel svobode, če si je ne pribori sam.^[3]

Vsakdo danes lahko ve ali vsaj bi lahko vedel, kako in zakaj so se prav ob tej tako pravilni misli, katero danes potrjuje že zgodovina, začeli razhajati duhovi in kako je vedno razločneje vstajala reakcionarna sila tistih ljudi, ki jim je bilo slovenstvo in domovina le papiren pojem in ki so zlepa, pa tudi s fizičnim ali moralnim nasiljem skušali zdrobiti ali vsaj razrahljati tesno povezanost za svobodo se borečih Slovencev. Kaj žalosno je propadel ta njihov prvi poizkus, kar jih pa niti najmanj ni okolebalo, da se ne bi združili z okupatorjem samim, se vrgli na borce za svobodo tako z lažjo, hinavščino in svetohlinstvom, kot z orožjem, ki je prelilo veliko najboljše slovenski krvi. Dosegli so en sam uspeh, da se je namreč moral celotni slovenski narod dokončno odločiti, da se bo boril ali za svobodo ali za nadaljno suženjstvo in nesrečo. ^[4]

Popolnoma razumljivo je, da sem se moral kot Slovenec spričo tako jasno zahtevane opredelitve odločiti. Ker nisem nikdar v življenju od vseh mogočih vprašanj, iskal globljih odgovorov, če so bili na dlani jasni in preprosti, je bil moj odgovor tudi v tej stvari preprost. Vsakdo ima pravico do življenja in le Bog mu ga lahko vzame. To, kar počne okupator in kar naj bi po njegovem fašističnem pojmovanju še prišlo nad narod, daje vsakemu Slovencu popolno pravico do samoobrambe, ki je po Božji volji vsakomur prirojena.^[5]

Ostalo mi je še dvoje odločitev: Ali naj stopim na stran za svobodo borečih se poštenih ljudi — ali pa ob strani, iz mirnega kotička resignirano opazujem in čakam, češ, kar bo — bo. Tega drugega nisem mogel, ker mi je to branila moja človeška kot duhovniška zavest. Od prve ure namreč, odkar mi je škof položil roke na glavo, sem se globoko zavedal resnice, k,i jo je za vse čase in kraje zapisal sv. Pavel, da je duhovnik vzet iz ljudi za ljudi in ni mi bilo treba veliko premišljevati, ko sem izvedel, koliko borcev -Slovencev si iskreno želi duhovnika, k,i bi jim stal ob strani v njihovi najtežji uri, pri ločitvi s tega sveta.^[6]

In še nekaj mi ni dalo miru, to namreč, ali je res mogoče, da se bo ta sveta borba za narodno svobodo in lepšo bodočnost izbojevala brez mojega, na Slovenskem dovolj močnega (tak bi vsaj moral biti), najidealnejšega stanu?^[7]

Če pa je moje delo in bivanje v partizanih sploh oni veliki kamen spostike, radi katerega se nekateri ljudje čutijo dolžne in primorane tako delo ne samo sramotiti, temveč mu staviti tudi zapreke, Bog jim odpusti, sam sem jim že zdavnaj, obenem pa naj jih razsvetli, da bodo mogli ločiti resnico od laži. Jasno in razumljivo mi je, zakaj to delajo, manj jasno, zakaj me vidijo, da s takim početjem veliko, veliko škodijo veri in katoliški cerkvi na Slovenskem. Ne čuvajo in ohranjajo namreč vere, če večinski del Slovenskega naroda, ki krvavi na bojiščih ne samo za narodno svobodo, temveč tudi od vseh strani očiščeno pravo vero, proglašajo in smatrajo za tako malovrednega, da mu odtegujejo iste dobrine, za katere je sam Sin božji umrl in to zato, da je prinesel možnost zveličan j a vsakomur, ki ima dobro voljo.^[8]

Vsi, ki se danes borimo za svobodo, vemo, da doba laži in hudobije ni in ne more biti nekaj stalnega. Z neupogljivo voljo, zaupanjem in vero v Boga in resnico prenašamo trpljnje, ki smo si ga po svobodnem preudarku ob klicu zasužnjene domovine naložili.^[9]