Molk

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Skoči na: navigacija, iskanje

Molk.

Navedki[uredi]

  • Kakor kaže Kristusov križ, govori Bog tudi s svojim molkom. Božji molk, izkustvo oddaljenosti Vsemogočnega in Očeta, je odločilna postaja na zemeljski poti Božjega Sina, učlovečene Besede. Pribit na križu je tožil nad bolečino, ki mu jo je povzročal takšen molk: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil (Mr 15,34; Mr 27,46)? Pokoren do zadnjega diha, v smrtni temi, je Jezus klical Očeta. Zaupal se mu je ob prehodu v večno življenje: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23,46).
    To Jezusovo izkustvo je značilno za človeka, ki se mora, ko je slišal in spoznal Božjo besedo, soočiti tudi v luči njegovega molka. To je izkustvo, ki ga doživljajo številni svetniki in mistiki in s katerim se danes spogledujejo številni verniki. Ko Bog molči, se nadaljujejo njegove prejšnje besede. Takrat govori po skrivnosti svojega molka. Zato velja molk po krščanskem razodetju za pomembno izkustvo Božje besede. (papež Benedikt XVI.)[1]
  • Ljudje se boje človeka, ki molči in prezirajo človeka, ki veliko govori. (Jovan Dučić)
  • Nihče ni povsem izobražen, preden se ne nauči molčati. (Arne Garborg)
  • Z besedo je človek vzvišen nad živaljo, z molkom nad samim seboj. (Masson)
  • Najbolj gostobeseden govor ljubezni je molk. (Tarchetti)
  • Po dolgem pogovoru se skušaj spomniti vsega, kar se je govorilo in začudil se boš, kako nepotrebno, prazno, pogosto slabo je bilo vse, kar se je govorilo. (Lev Nikolajevič Tolstoj)

Pregovori[uredi]

  • Dobro je govoriti, a še bolje molčati; treba je samo vedeti, kdaj je pravi čas. (romunski pregovor)

Viri[uredi]

  1. ^ Papež Benedikt XVI., Verbum Domini, zbirka Cerkveni dokumenti, Družina, Ljubljana 2011, stran 28.

Glej tudi[uredi]