Po sklepu Božje previdnosti se je rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa zgodilo sredi poganskih praznikov. Prava luč je zasvetila v temo praznoverja in zmote. Tako so ljudje prav sredi svojih votlih praznoverij ugledali, kako sije pravičnost resničnega Boga. Pozabili so na pretekla bogoskrunstva in so se jim nehali predajati. Številni pa, gnani od navade, še vedno praznujejo prvi dan januarja staro puhlo praznoverje kot neki silno velik praznik. Iščejo hrup, ki poraja še večjo žalost. Predajajo se takšni razpuščenosti popivanja in nažiranja, da se človek, ki je vse leto preživel v zdržnosti, ta dan znajde v pijanosti in razpuščenosti. Če ne bi naredil tako, bi se mu zdelo, da je zamudil svoj dopust. Ne razume, da ga take počitnice prikrajšajo za odrešenje. Poglejmo, kam gre to dalje. Vsakdo zgodaj vstane in začenja obiske z malimi novoletnimi darili. Bogataši, ki delijo, ne da bi preračunali, pa zato še niso izvzeti od greha. Bogataš da drugemu bogatašu zlat cekin, medtem ko je odrekel bakren kovanček revežu. Prvega januarja gre obložen z zlatom v hišo prijatelja, na dan Kristusovega rojstva pa je prišel v cerkev brez vsega, praznih rok. Večina ljudi da več na lepe manire kot pa na prihodnje povračilo. (Maksim Turinski)[1]
