Peto nadstropje trinadstropne hiše

Peto nadstropje trinadstropne hiše, satirični roman Mateta Dolenca in Dimitrija Rupla; izšel je leta 1972.

Navedki o njej

• Če bi pisal te vrstice kak teoretik tistega novega pojmovanja literature, ki se je na svoj način praktično izrazilo v pričujočem skupnem tekstu, romanu ali povesti dveh mladih avtorjev, mu najbrž ne bi bilo težko pokazati, v čem je delo za našo književnost tako rekoč kar »zgodovinsko« novo in pomembno. Žal pa imajo tovrstne analize, kakor so tudi praviloma nesporno briljantne in včasih naravnost neizpodbitne, to slabo posledico, da odbijajo tako imenovanega »preprostejšega« bralca — beri: tistega, ki mu branje pač (še) ne pomeni preizkušanja najrazličnejših čarovnih receptov iz moderne besedno-alkimistične kuhinje. Saj dostikrat je najbrž celo koristno naivneže tako rekoč že vnaprej oplašiti in jih odvrniti od kakega dela; ob pričujočem tekstu pa ne bi bilo. Gre namreč za redko, berljivo, nadvse zabavno in hkrati dovolj »modro« (= spoznavno-poučno) humoristično-fantastično zgodbo, ne sicer za vsak moralni, pač pa gotovo za vsak, tudi najbolj tradicionalen jezikovni okus. Gre kratko malo za enega izmed vrhov slovenskega literarnega humorja, tistega, ki ga tako radi iščemo z lučjo pri belem dnevu in vijemo roke za njim — s teh strani nam pomežikuje v obleki, v kateri se lahko brez sramu in zadrege predstavi tudi najbolj bralsko razvajenemu sodobnemu slovenskemu intelektualcu.
  Dovolil si bom zapisati misel, ki se bo najbrž marsikomu zdela bogokletna, čeprav jo mislim popolnoma iskreno in resno: knjige, kot je ta, so po mojem mnenju v bistvu velikanska pohvala našemu socializmu. Dolenčev in Ruplov tekst je namreč — kot vsak resnično sproščen humor — prava ekshibicija suverenosti nad svetom in usodo; zadaj za takšno ekshibicijo pa se praviloma skriva neka čisto posebna temeljna življenjska izkušnja: doživetje eksistencialne varnosti, preskrbljenosti in saturiranosti (kajti ogroženost in stiska sta vselej patetično brez humorja in brez razumevanja za humor). Če lahko torej dva avtorja uspešno komunicirata s svojim občinstvom v takšnem duhu in slogu, je to najbrž zelo dobro znamenje za družbo, v kateri se to godi — razen če ne gre pri občinstvu za netipično socialno enklavo, o čemer se lahko seveda dovolj uspešno začnemo prepirati, toda ne da bi mogli s tem romanu kaj odvzeti od njegove imanentne, avtonomne očarljivosti. (Marijan Kramberger na zavihku knjige)