Pinko Tomažič
 | |
| Rojstvo |
20. marec 1915 Trst[d] |
|---|---|
| Smrt |
15. december 1941 (26 let) Opčine[d] |
| Državljanstvo |
_crowned.svg){kind=small} Kraljevina Italija[d] Cislajtanija[d] |
| Poklic | politik |
Josip Tomažič-Pino, slovenski borec za svobodo, narodni heroj in komunist, 1915–1941.
Navedki
[uredi]- Če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet. (zapis iz leta 1928)[1]
- Ekscelenca, jaz ne zanikam svojih idej, toda ravno zaradi teh idej nisem nikoli sovražil italijanskega naroda in ga tudi sedaj ne sovražim. (izjava na sojenju leta 1941)[2]
- Star sem 26 let in ljubim življenje. Užival sem vsak njegov hip, najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, ljubim otroke, Ijubim naravo, naš Kras in naše gore ter naše morje. Toda ravno zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, dam brez kakršnegakoli obžalovanja življenje za stranko, za bodočnost, za odpravo hlapčevstva, za odpravo izkoriščanja človeka po človeku, za zmago komunizma. (iz poslednjega pisma dan pred ustrelitvijo)[3]
- Statistično ima moja smrt malenkostno vrednost, kajti po vsem svetu žrtvujejo sedaj svoje življenje milijoni tovarišev in tovarišic, ki so brez dvoma boljši in bolj vredni, da bi živeli, kakor pa jaz. Sicer pa ne bom mogel povedati vsega, kar bi hotel in kaj pomagajo besede brez dejanj? Žal mi je, da je bilo le-teh v mojem življenju premalo, žal mi je,da bom odnesel s seboj to, kar sem nakopičil tekom dolgih let. Sicer ni mnogo,a vendar sem imel vedno dober namen, da bi koristil človeštvu. (iz zadnjega pisma tovarišem dan pred ustrelitvijo)[3]
- Jutri bo sonce in Kras bo čudovit. (iz pisma sestri dan pred ustrelitvijo)[2]
- Saj ne bo nič hudega, vse bo minilo v hipu in zemlja, ki sem jo vedno Ijubil, me bo sprejela in jaz bom njen del, klica novih presnavljanj, klica novih življenj. (iz zadnjega pisma pred ustrelitvijo)[3]