Potujemo zato, da pridobivamo novih spoznanj, spopolnjujemo svojo izobrazbo, da bomo o priliki sposobni častno vzdržati zahtevnejši pogovor, da si privoščimo duhovnega užitka ob naravnih in umetniških lepotah. Tako pravijo. Vse to drži, če le potujemo zložno, s primernimi premori, predhodno pripravo in s pozornostjo na koristna in bistvena spoznanja. Tako postajamo celo moralno boljši, saj se v tako obsežnem in lepem svetu čutimo manjše, hvaležnejše in bližje Bogu in bolj povezane z ljudmi, ki so naši bratje. (papež Janez Pavel I. v domišljijskem pismu Pavlu Diakonu)[1]