Nasilna Jezusova smrt ni bila sad naključja v nesrečnem svetu okoliščin. Ta smrt spada v skrivnost Božjega načrta, kakor pojasnjuje sv. Peter Judom v Jeruzalemu že v svojem prvem govoru na binkošti: »Izročili so ga, prav kakor je Bog hotel in predvidel« (Apd 2,23). Ta svetopisemska govorica ne pomeni, da so bili tisti, ki so Jezusa »izdali« (Apd 3,13), le pasivni izvajalci scenarija, ki bi ga Bog vnaprej napisal. Bogu so v svoji sedanjosti znani in navzoči vsi časovni trenutki. Bog je torej zasnoval svoj večni načrt »predestinacije« (vnaprejšnje določitve) in je vključil vanj svoboden odgovor vsakega človeka božji milosti: »V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod, Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi, da bi storili, kar si ti v svoji moči in v svojem sklepu vnaprej določil« (Apd 4,27-28). Bog je dopustil dejanja, izhajajoča iz njihove zaslepljenosti, da bi izpolnil svoj odrešenjski načrt. (Katekizem Katoliške cerkve)[1]
Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal. (sveti Pavel, Rim 8,28-30)
