Sveta Monika

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Portret
Rojstvo 332
Thagaste[d]
Smrt 387
Ostia Antica[d]

Sveta Monika, rimska svetnica, mati svetega Avguština iz Hipona, 331 ali 332 – 387.

Navedki[uredi]

  • Sin, kar zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč, da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči. Kaj torej še delam tu? (sinu Avguštinu dva tedna pred smrtjo)[1]
  • Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta! (navodilo pred smrtjo Avguštinu in njegovemu bratu)[2]

Navedki o njej[uredi]

  • Ali bi bil mar ti, Bog usmiljenja, mogel zaničevati skrušeno in ponižano srce vdove, čiste in trezne, ki je pogosto in z veseljem dajala vbogajme, ki je rada ustrezala in služila tvojim svetim, ki ni noben dan pozabila položiti darov na tvoj oltar, ki je brez prestanka po dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, zahajala v tvojo cerkev – ne da bi poslušala prazne bajke in blebetave marnje starih žensk, ampak da je poslušala tebe v tvoji besedi in ti njo v njenih molitvah? Ni te prosila ne zlata, ne srebra, ne kake druge minljive in nestalne dobrine, temveč rešitev duše svojemu sinu.[3]
  • Svojo taščo, ki ji je bila od kraja zaradi ovaduških prišepetavanj hudobnih dekel precej gorka, si je s poslušnostjo, vztrajno potrpežljivostjo in ljubeznivo krotkostjo tako uklonila, da je žena sama od sebe izdala sinu obrekljive donašalke, ki so kalile družinski mir med njo in snaho, ter zahtevala kazen. Patricij je zelo gledal na red v hiši in skrbel, da je družina živela v slogi, zato je dal – iz poslušnosti do svoje matere – zatožene dekle pretepsti, kot je razsodila tožnica; in tašča je celo sama zagrozila, da čaka tudi vsako drugo enako plačilo, ki bi ji z namenom prikupiti se ji prinašala o snahi hudobne čenče na uho. Poslej si ni upala nobena več spletkariti in ženi sta živeli v prelepi složnosti in prisrčnem prijateljstvu.[4]
  • Kjer je le mogla, povsod se je pokazala kot posrednica miru med dušami, ki so živele v prepiru in razporu. Če je morala pri tem z obeh strani poslušati najtrpkejše očitke druge zoper drugo, s kakršnimi si nesloga navadno olajšuje neprebavljeno togotnost, ko izdehteva ob jedki strupenosti pred navzočo prijateljico preobilje svojega sovraštva nad odsotno neprijateljico, ni mati opazk ene nikoli izdajala drugi, razen takih, ki bi utegnile pripomoči do sprave.[5]

Viri[uredi]

  1. Avguštin, Izpovedi 9,10; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 187.
  2. Izpovedi 9,11.
  3. Avguštin, Izpovedi 5,9; v: Avguštin, Izpovedi, prevod Anton Sovre, priredba Kajetan Gantar, Mohorjeva družba, Celje 2003, stran 88.
  4. Izpovedi 9,9.
  5. Izpovedi 9,9.