Pojdi na vsebino

Sveta Trojica

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Presveta Trojica
(Francesco Cairo, okoli 1630)

Sveta Trojica.

[uredi]
  • Oče, Sin in Sveti Duh niso tri počela stvarstva, ampak le eno počelo. Vendar pa vsaka božja oseba izvršuje skupno delo v skladu s svojim osebnim svojstvom. Tako Cerkev v soglasju z Novo zavezo izpoveduje: Eden je namreč Bog in Oče, iz katerega je vse; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse; in en Duh, v katerem je vse. (Katekizem Katoliške cerkve)[1]
  • V duhu sem videla tri božje osebe, toda njih bistvo je eno. On je sam, eden, edini, toda v treh osebah. Nobena od njih ni ne večja ne manjša, ne v lepoti ne v svetosti ni razlike, ker so eno. Eno, popolnoma eno so. Njegova ljubezen me je prenesla v to spoznanje in me združila s seboj. Ko sem bila združena z eno [božjo osebo], sem bila prav tako združena z drugo in tretjo [božjo osebo]; če se tako združimo z eno osebo, se združimo še z drugima dvema – prav tako kot s prvo. Njihova volja je ena, Bog je eden, čeprav so v njem tri osebe. Ko se človeku podarja ena od treh oseb, tedaj je v moči ene volje združena s tremi osebami in prepojena s srečo, ki izvira iz presvete Trojice; osrečuje vse, kar je ustvarjeno; tu izvira življenje, ki vse oživlja in vsemu daje življenje in od njega sprejema svoj izvor. V teh trenutkih je moja duša spoznala tako veliko božjo radost, da jo težko izrazim. (Favstina Kowalska)[2]

Viri

[uredi]
  1. Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 258 (COBISS).
  2. Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 911.