Valerij Maksim

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Rojstvo 1. stoletje pr. n. št.
Rim[d]
Smrt 1. stoletje
Rim[d]
Državljanstvo Starorimska civilizacija[d]
Poklic zgodovinar, pisatelj, pesnik

Valerij Maksim, rimski pisatelj in zgodovinar, 1. stoletje.

Navedki[uredi]

  • Vrli možje bolj cenijo čast brez življenja kakor življenje brez časti.
  • Ker Demosten – ob omembi njegovega imena vsak najprej pomisli na vrhunec govorniške spretnosti – v rani mladosti ni znal izgovoriti prve črke umetnosti, s katero se je ukvarjal, je svojo govorno napako odpravil s tolikšno prizadevnostjo, da ni naposled nihče izgovarjal te črke razločneje. Poleg tega je svoj pretenak, rezko zveneč glas z neprestano vajo razvil do zrelega, ušesom prijetnega zvoka. Ker je bil šibkih pljuč, si je z napornim delom pridobil tiste moči, ki mu jih je odrekalo njegovo telesno stanje: v enem samem dihu je namreč zajemal številne verze in jih izgovarjal med hitrim vzpenjanjem po strmih poteh, med hojo v plitvem morju pa je imel govorniške vaje ob bučanju valov, da bi si s potrpežljivostjo utrdil ušesa proti hrupu razburkanih skupščin. Baje je imel tudi navado na dolgo in široko govoriti s kamenčki v svojih ustih, da bi brez njih govoril še bolj spretno in tekoče. Bojeval se je proti naravi in iz boja prišel kot zmagovalec, ko je njeno skopost premagal s trdoživo duševno močjo. Tako je enega Demostena rodila mati, drugega marljivost. (pod prvo črko umetnosti je mišljena črka r v besedi retorika)[1]

Aleksander Veliki[uredi]

  • Aleksandrovo srce se kar ni moglo nasititi slave. Ko mu je njegov spremljevalec Anaksarh omenil nauk svojega učitelja Demokrita, da je svetov nešteto, je odvrnil: »Ojoj, kakšen nesrečnež sem, do sedaj nisem zavzel niti enega!« Posest, ki zadostuje za bivališče vseh bogov, je bila za tega človeka pretesna.[2]
  • Vrlina in sreča kralja Aleksandra se je hvalila s tremi očitnimi stopnjami oholosti. Ker se mu je Filip gnusil, si je kot očeta prilastil Jupitra Hamona; ker se je naveličal makedonskih navad in načina življenja, je prevzel perzijsko oblačilo in običaje; in ker je preziral položaj umrljivega človeka, je hlepel po položaju božanstva. Ni ga bilo torej sram, da je zatajil samega sebe kot sin, državljan in človek. (pod Jupiter Hamon je mišlje egipčanski bog, ki so ga Grki častili kot Zevsa Amona)[3]

Viri[uredi]

  1. Valerij Maksim, Spomina vredna dejanja in besede, Litera, Maribor 2004, stran 117.
  2. Spomina vredna dejanja in besede, stran 124.
  3. Spomina vredna dejanja in besede, stran 134.