Wolfgang Amadeus Mozart

Rojstvo	Joannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart; 27. januar 1756; Salzburg[d], Salzburška knezoškofija[d], Sveto rimsko cesarstvo[d]
Smrt	5. december 1791 (35 let); Dunaj[d], Nadvojvodina Avstrija[d], Sveto rimsko cesarstvo[d]
Državljanstvo	Salzburška knezoškofija[d]
Poklic	skladatelj, glasbeni pedagog, pianist, glasbenik, organist, violinist
Pokopan	St. Marx Cemetery
Podpis

Wolfgang Amadeus Mozart, avstrijski skladatelj, pianist, violist in violinist, 1756–1791.

Navedki

Pot k umetnosti ne vodi skozi udoben aleje brezkrbnosti in sanj. Nasprotno, pogosto je trnova in neverjetno mukotrpna, vendar me vseeno privlači z nepremagljivo močjo.

/.../ najboljši in najbolj pravi prijatelji so le med revnimi - bogatini o prijateljstvu ničesar ne vedo!^[1]

Dajte mi najboljši klavir v Evropi in poslušalce, ki nič ne razumejo ali ničesar nočejo razumeti, pa bom ob vse veselje.^[2]

Popolna in okrogla številka je, zaključek in ne začetek. Mlad je kot mladenič in moder kot starec – nikdar zastarel in nikdar moderen, položen v grob, a vendar živ. In njegov nasmeh nas vedno razveseljuje. (Ferruccio Busoni)

Pred Bogom vam povem kot poštenjak, vaš sin je največji skladatelj, kar jih poznam osebno in po imenu: ima okus in poleg tega največje kompozicijsko znanje. (Joseph Haydn o Mozartu njegovemu očetu Leopoldu)^[4]

Prijatelji so mi dostikrat laskali, da sem genialen. Toda on me je presegel. (Joseph Haydn londonskemu založniku Francisu Broderipu o Mozartu po njegovi smrti)^[5]

Misel na slavo ali večno veljavo ni sodila v miselni Mozartov svet, za kaj takega je bil preveč zvezan s svojim delom in z vsakdanjim življenjem. Pojem »zanamci« mu je bil tuj. (Wolfgang Hildesheimer)^[6]

/.../ on ni bil nikoli zadosti občutljiv, da bi si pravilno razlagal, kako se ljudje nanj odzivajo. Priti komu nasproti ali pa ga nedostopno odbiti - to nista bili potezi, ki bi ju Mozart zaznal pri svojem vsakokratnem sosedu. Sredi razmerij med ljudmi je ostal večen, brezmočen tujec.^[7]

Legendo, da je ostal Mozart večni otrok, je okrog "Wolferla iz Salzburga" spletlo zgodnje 19. stoletje in od tedaj so jo trdovratno vedno znova oživljali, da bi se zgodba o njegovem življenju niti za las ne oddaljila še od tistega časa, ko so ga pri birmi obdarovali, kakor da bi moral za vedno ostati otrok, kakršen je bil takrat.^[8]

Kakor včasih kak genialni matematik slabo računa na pamet, ker je doma v višjih razumskih svetovih, tako tudi Mozart ni bil pristojen v sodbah o ljudeh, saj jih je presojal predvsem v tistih lastnostih, ki so se ujemale z njegovim notranjim svetom. Zato je lahko vse svoje življenje spregledal njihove slabosti, če so mu bili umetniško blizu ali če si je od njih obetal idejne obogatitve.^[9]

Če pomislimo, kaj vse je uglasbil, kakšnih besedil se je lotil, potem mu moramo čut za vrednote čiste poezije res odreči.^[10]

Za nas ostane Mozart večno molčeči mož, zgovoren le, ko nas odvrača od sebe, pomenljiv le v svojem delu, ki pa pripoveduje o vsem drugem prej kakor o svojem ustvarjalcu.^[11]

V svojih operah je Mozart ustvaril osebe, ki so s svojo dramatično navzočnostjo, v posebnostih značajev in v obsegu individualnih potez Shakespeareovim enakovredne.^[12]

Premišljevanja kakor "smisel življenja", "naloga človeka na zemlji" - niso bila njegova zavestna notranja vprašanja. /.../ Besedo "človeštvo" je veliko težje uglasbil, kakor je to lahko storil Beethoven. /.../ Beseda "usoda" ni sodila v njegov besednjak niti v njegovo pojmovanje.^[13]

Mozart se nam ne razodeva niti v besedah niti v glasbi. Kjerkoli se zdi, da bi glasba lahko bila ključ do njega in kjer se nam za to kar ponuja, zabriše Mozart sledove njenega nastanka. Vse življenje se je svojemu okolju raje kazal kot šaljivec - če je bilo le mogoče - v podzavestni želji, da bi tega, kar ga je res ganilo in česar v svoji duši ni predelal, ne sporočal zunaj glasbe. /.../ Sentimentalnosti in pomilovanja samega sebe ni poznal. Ni bil preveč občutljiv in tudi noben namišljeni turobnež ni bil, v nasprotju s tako mnogimi velikimi umetniki.^[14]

Skoraj nenehno ustvarjalno delovanje njegovega duha, ki je okolje tako visoko presegel, a se mu je v trajnem stiku navidezno prilagodljivo odzival, pri tem ostal vedno bolj odtujen, česar ni presodil niti on niti tisti, ki so ga obdajali in kar je šele proti koncu zaslutil ter šel preko tega - tega fenomena ne moremo uskladiti s predstavami naše domišljije.^[15]

Nikoli ni Mozart v svojem pogovoru in v dejanjih manj pokazal, da je velik mož, kakor tedaj, ko se je ukvarjal s kakim pomembnim delom. Tedaj je vsevprek zmedeno govoril, zbijal šale kot sicer ni imel navade, dá, namenoma se je malomarno vedel. Vendar ni bilo videti, da bi kaj tuhtal ali premišljeval. Iz neznanega vzroka je namenoma skrival notranjo napetost pod zunanjo objestnostjo, ali pa mu je bilo všeč postaviti božanske glasbene misli v ostro nasprotje s plehkimi vsakdanjimi domisleki in se naslajati s posmehom nad samim seboj. Razumem, da tako zvišen umetnik iz globokega spoštovanja do umetnosti poniža svojo osebnost skoraj do poroga in jo zanemari. (Joseph Lange)^[16]

Mozart je bil gotovo toliko veren, da se ni v svojih mislih nikoli ukvarjal s kritičnim premišljevanjem o bogu, da bi vanj dvomil ali da bi ga zanikal.^[17]

Bržkone ni premolk, ki ga je pomenila njegova smrt, pretresal niti Mozartovega najožjega kroga, in ko so 6. decembra 1791 spustili v reven grob drobno in izrabljeno telo, ni nihče slutil, da pokopavajo posmrtne ostanke nepojmljivo velikega duha, nezasluženi dar človeštvu, v katerem je narava ustvarila enkratno, prejkone neponovljivo - vsekakor še nikoli ponovljeno umetnino.^[19]