Blaise Pascal

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Skoči na: navigacija, iskanje


Blaise Pascal.

Navedki[uredi]

  • Vsa glavna razvedrila so krščanskemu življenju nevarna; a med vsemi, ki jih je iznašel svet, se je najbolj bati komedije. Ta tako naravno in kočljivo prikazuje človekove strasti, da jih vzbudi in buri v naših srcih, zlasti ljubezensko strast, predvsem kadar jo predstavlja kot na moč čisto in dostojno. Čim nedolžnejša se namreč zdi nedolžnim dušam, tem bolj so le-te v nevarnosti, da jih prevzame. Njena silovitost je všeč našemu samoljubju, ki se mu takoj zahoče vzbuditi iste učinke, ki jih je videl tako dobro prikazane. Hkrati si izoblikujemo zmotno vest o dostojnosti stvari, ki jih tam vidimo, kar prežene strah iz čistih duš, ki mislijo, da ne žalijo čistosti, če posnemajo ljubezen, ki se jim kaže tako lepa.
    Ko ljudje odhajajo iz gledališča, so njihova srca tako polna vseh mogočih lepot in milin ljubezni in do dna duše prepričana o njeni nedolžnosti, da so brž pripravljeni sprejemati njene prve čare ali bolje: iskati priložnosti, da jih vzbudijo v kakšnem srcu, da bi doživeli iste užitke in žrtve, ki so bili v komediji tako lepo prikazani. (11)
  • V naravi duha je, da verjame, in v naravi volje, da ljubi. (81)
  • Kakšna domišljavost je slikarstvo, ki zbuja občudovanje zaradi podobnosti s stvarmi, ki se jim v izvirniku ne čudimo. (134)
  • Nečimrnost je tako zasidrana v človekovem srcu, da se hvali vsak vojak, vojaški sluga in kuhar ter hoče imeti svoje občudovalce. Celo filozofi si tega želijo; in tisti, ki jo v svojih spisih pobijajo, si žele slave, ker so tako imenitno pisali proti njej. Tisti pa, ki jih berejo, hočejo uživati slavo, ker so tisto prebrali. Morda tudi jaz, ki to pišem, nekoliko računam na to, nemara tudi tisti, ki bodo to brali... (150)
  • Zamislite si množico ljudi v verigah! Vsi so obsojeni na smrt, vsak dan ubijejo po enega pred očmi ostalih. Tisti, ki ostanejo, gledajo svojo usodo v usodi sebi podobnih: drug v drugega zro z bolečino in brezupno čakajo, da pridejo na vrsto. To je podoba človekove usode. ("Prilika o smrti") (199)
  • Če moramo dati teden dni svojega življenja, dajmo še sto let! (204)
  • Ateizem je znak duševne moči, a samo do neke stopnice. (o duhovnosti) (225)
  • Mislite, da je nemogoče, da bi bil Bog neskončen in brez delov? - Da. - Takoj vam bom predočil nekaj, kar je neskončno in nedeljivo. Točka, ki se giblje povsod z neskončno hitrostjo: ena je na vsakem mestu in na vsakem kraju. (231)
  • "Bog - ali je ali ga ni." Na katero stran se bomo nagnili? Razum tu ne more ničesar dokončno odločiti: tu nas loči neskončno brezno. Na koncu te neskončne razdalje se igrá igra, kjer bo padel ali križ ali grb. Na kaj boste stavili? Goli razum vam ne dopušča ne enega ne drugega; z razumom ne morete braniti nobene od obeh možnosti. /.../ Pretehtajmo dobitek in izgubo, ko vzamemo, da bo križ, [ki pravi,] da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse; če izgubite, ne izgubite ničesar. Brez omahovanja torej stavite, da je! ("Pascalova stava") (233)
  • Uklonitev. - Znati je treba dvomiti, kjer je potreno, biti prepričan, kjer je potreno, in se ukloniti, kjer je potrebno. Kdor ne ravna tako, ne pozna moči razuma. So taki, ki grešijo proti tem trem načelom, bodisi, da so prepričani, da je vse dokazljivo, ker se ne spoznajo na dokazovanje; bodisi da dvomijo o vsem, ker ne vedo, kje se je treba ukloniti; ali pa se v vsem uklanjajo, ker ne vedo, kje je treba presojati. (268)
  • Kdo je jaz? Če kdo stopi k oknu, da bi gledal mimoidoče, in če tedaj grem mimo tudi jaz: ali smem reči, da je on stopil tja zato, da bi mene videl? Ne, kajti on ne misli posebej name. - Kaj pa tisti, ki nekoga ljubi zaradi njegove lepote: ali ga ljubi? Ne, kajti koze, ki bodo skazile lepoto - ne bodo pa ubile osebe -, bodo dosegle, da ga ne bo več ljubil. In če me ima kdo rad zaradi moje razsodnosti ali mojega spomina: ali res ljubi mene? Ne, kajti te lastnosti lahko izgubim, ne da bi bilo z mano konec. Kje je potemtakem ta jaz, če ni ne v telesu ne v duši? In kako naj ljubimo telo ali dušo, če ne zaradi teh lastnosti, ki pa le niso to, kar sestavlja jaz, ker so zgubljive. Kdo neki bi namreč ljubil abstraktno podstat duše te in te osebe - ne glede na to, kakšne so njene lastnosti? To ni mogoče in bi tudi ne bilo prav. Tedaj nikdar ne ljubimo osebe, barveč le [njene] lastnosti. Zato naj se nihče ne norčuje več iz tistih, ki želijo, da jih spoštujemo zaradi položajev in služb, saj ima tudi sam druge rad le zaradi pritičnih lastnosti. (323)
  • Dovolj je luči za tiste, ki si res žele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer. (430)
  • Nihče ni gotov, razen v veri, ali bedi ali spi, saj človek v spanju prav tako misli, da bedi, kakor mi; misli, da vidi kraje, predmete, gibanje; čuti, kako teče čas, in ga meri; ravna skratka enako kakor buden. Ker pol življenja, kakor sami priznamo, preživimo v snu, kjer nimamo, čeprav se nam to zdi, nobenega pojma o resničnosti, saj so vsa naša takratnja občutja slepilo - kdo ve, če ta druga polovica življenja, ko mislimo, da bedimo, ni le drugačno spanje, nekolikanj različno od prvega, in ki se iz njega prebudimo, ko mislimo, da zaspimo? (434)
  • Tisto, kar so ljudje spoznali na višku prosvetljenosti, je naša vera učila otroke. (444)
  • Le dve vrsti ljudi sta: pravični, ki se imajo za grešnike; in grešniki, ki se imajo za pravične. (534)
  • Rad imam uboštvo, ker ga je on [Jezus Kristus] imel rad. Rad imam premoženje, ker mi omogoča, da pomagam revnim. Ostajam zvest vsem ljudem, ne vračam hudega njim, ki mi ga delajo; pač pa jim želim podobno ravnanje, kot je moje, ko od ljudi ne prejemaš ne slabega ne dobrega. Skušam biti pravičen, resničen, iskren in zvest do vseh; srčno rad imam tiste, s katerimi me je Bog tesneje povezal. Naj sem sam ali ljudem na očeh, pri vseh dejanjih imam pred očmi Boga, ki jih bo sodil in kateremu sem vsa posvetil. Táko je moje občutje in ravnanje. Vse dni slavim svojega Odrešenika, ki mi ga je vcepil in ki je iz človeka, polnega slabosti, bede, poželenja, napuha in častiželjnosti, naredil človeka, ki je rešen vse te hudobije s pomočjo milosti, ki ji v tem gre vsa dolžna čast. Saj sem sam poln bede in zablod. ("Pascalova veroizpoved") (550)
  • "Pravični Oče, svet te ni spoznal, a jaz sem te spoznal." Radost, radost, radost, jok od sreče. (Spominek)
  • "Prenašaj telesne spone in sužnost: zaenkrat te rešujem le duhovnih." (Jezusov odgovor Pascalu v Pascalovem premišljevanju Jezusovega trpljenja) (553)
  • Narava ima popolnosti, da pokaže, da je Božja podoba, in pomanjkljivosti, ki kažejo, da je samo podoba. (580)
  • Vsa telesa, nebesni svod, zvezde, zemlja in njena kraljestva ne odtehtajo najmanjšega duhovnih bitij; to namreč pozna vse to in sámo sebe; telesa pa ničesar. (793)
  • Ne bi bilo mogoče, da so si ljudje izmislili toliko krivih religij, ko bi ne obstajala tudi prava. (817)
  • V kako lepem stanju je Cerkev, kadar je ne podpira nobena stvar več razen Boga. (861)
  • Resnica je danes tako zatemnjena - in laž tako razširjena -, da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu. (864)
  • "Elija je bil človek kakor mi in podvržen istim strastem kakor mi", pravi sveti [Jakob], da bi odvrnil kristjane od te krive predstave, ki nas sili, da zavračamo zgled svetnikov, ker ne gre v sklad z našim stanjem. "To so bili svetniki," govorimo, "to ni za nas." (868)

Nerazvrščene misli[uredi]

  • Lepše je vedeti nekaj od vsega, kot vse vedeti o eni stvari. Ta univerzalnost znanja je najlepša. (o znanju)
  • Veličina človeka je v tem, da se pozna kot bednega. Drevo ne ve, da je bedno. (o človeku)
  • Zgodovina sveta bi bila drugačna, če bi bil Kleopatrin nos krajši. (o zgodovini)
  • Posmehovati se filozofiji, to pomeni filozofirati. (o filozofiji)
  • Srce ima svojo pamet, ki je pamet ne pozna. (o srcu)
  • Zgovornost nadaljuje dolgočasje. (o dolgčasu)

Navedki o njem[uredi]

  • Nihče nikoli ni znal bolje ljubiti in to udejanjati, kakor on. A njegovo ljubezen so vedno urejevala krščanska načela, ki sta mu jih razum in vera stavljala pred oči. Tako se nikoli ni spustil v to, čemur pravimo navezanost srca. Razlikoval je dve vrsti ljubezni: čutno in razumno. Cenil je samo drugo, samo to je imel za zaslužno. Obstaja pa po njegovem v tem, da s prijatelji delimo vse, kar jih doleti, da smo z njimi solidarni prav v vsem, v čemer nam po veri razsvetljeni razum pravi, da moramo biti - na škodo svoji lagodnosti, premoženju, svobodi in celo življenju, če gre za stvar, ki to zasluži: to pa je zmeraj takrat, ko gre za službo bližnjemu zaradi Boga, ki mora biti edini cilj ljubezni kristjanov.
Pascalova sestra Gilberta, poročena Périer (glej vir, stran 180).

Vir[uredi]

  • Blaise Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1980, prevedel Janez Zupet.