Hermann Weyl

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 9. november 1885({{padleft:1885|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})
Elmshorn[d]
Smrt 8. december 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (70 let)
Zürich[d], Švica[d]
Državljanstvo Flag of the German Empire.svg Nemško cesarstvo[d]
Flag of Germany (3-2 aspect ratio).svg Weimarska republika[d]
Flag of the United States (1912-1959).svg ZDA
Poklic matematik, fizik, filozof, univerzitetni profesor, psiholog
Pokopan Princeton Cemetery
Podpis Hermann Weyl signature.jpg

Hermann Weyl, nemški matematik in fizik, * 1885–1955.

Navedki[uredi]

  • Matematika je znanost o neskončnosti; njen cilj je, da bi človek, ki je končen, s simboli dosegel neskončnost.
  • Matematko imenujejo znanost o neskončnem. Res je namen končnih zgradb, ki so jih izdelali matematiki, da z njimi rešujemo probleme, katerih bistvo je povezano z neskončnostjo. V tem je veličastnost matematike.
  • Potrebnost matematike je sama po sebi razumljiva.
  • Matematika ni okamenela shema ali shema, ki prinaša okamenelost, kot pogosto mislijo laiki, nasprotno, je prav v vozlišču nujnosti in svobode, ki tvori bistvo samega človeka.
  • Medtem ko fizika od začetka stoletja spominja na močan tok, ki deluje v eni smeri, je matematika bolj podobna delti Nila, z vodami, raztekajočimi se v različnih smereh.
  • Mi matematiki, pogosto sodimo o svojih uspehih poizvedujoč, na katera Hilbertova vprašanja smo že našli odgovore.
  • Za razvijajočo se matematiko je logika kot higiena, ki pa je ne hrani, vsakdanji kruh, od katerega živi matematika, so naloge in praksa.
  • Matematična dejavnost je podobno kot ustvarjanje legend, književnost ali glasba eno od področij ustvarjalne dejavnosti, ki so pri ljudeh najpogostejša, kjer pride do izraza človekovo bistvo – težnja po umskem življenjskem krogu, ki je ena od oblik harmoničnosti sveta.
  • Ob izviru simetrije je matematika; da bi pokazali, kako deluje matematično mišljenje, najbrž ni mogoče najti nič boljšega od simetrije.
  • Simetrija, naj jo pojmujemo še tako ozko ali široko, je pojem, s katerim si je človek skozi stoletja prizadeval pojasnjevati ter ustvarjati red, lepoto in popolnost.
  • Moje delo je vedno poskušalo združiti resnico z lepim, kadar pa sem moral izbirati med njima, sem po navadi izbral lepo.
  • Ena od izrazitih značilnosti matematike 20. stoletja je, da se je v njej izredno povečala vloga aksiomatičnega pristopa. Medtem, ko so ga prej uporabljali samo zato, da so pojasnjevali temelje, na katerih stojimo, je zdaj postal orodje konkretnih matematičnih raziskav. Največji uspeh ga je najbrž doletel v algebri. Vzemimo, na primer, sistem realnih števil. Kakor mitološki Janus ima obraza hkrati obrnjena v dve nasprotni smeri: po eni strani je to področje, kjer delujeta algebrski operaciji seštevanja in množenja, po drugi pa zvezna mnogoterost, katere deli so tako tesno spojeni, da jih ni mogoče raztrgati. Prva značilnost oblikuje algebrski, druga pa topološki obraz množice števil.
  • Stvaritve matematičnega razuma so obenem svobodne in nujne... Vsakogar, ki opazuje dogajanja v sodobni algebri, pretrese to vzajemno dopolnjevanje prostosti in obveznosti.
  • Kontinuum, po Leibnitzevih besedah, ni nekakšna zmes trajnih prvin. To je, če uporabim Brouwerjev izraz, gošča prostega nastajanja.
  • V teoriji množic, načeloma, ni meje med končnimi in neskončnimi prvinami; neskončnost se zdi celo enostavnejša.
  • Najbolj umetniško opravljamo prav stvari, ki so nam najbolj tuje; najmočnejši smo v matematiki, še posebno v teoriji števil. V nobeni drugi znanosti ni ničesar, kar bi se lahko po svoji natančnosti in zahtevnosti vsaj približno primerjalo s takimi matematičnimi teorijami, kot je teorija algebrskih obsegov razredov.
  • Matematični problemi niso problemi v vakuumu.
  • Angel topologije in hudič abstraktne algebre se te dni bojujeta za dušo vsake posamezne matematične discipline.
  • Bog obstaja, ker je matematika konsistentna, in obstaja hudič, ker njene konsistentnosti ni moč dokazati.

Navedki o njem[uredi]

  • Weyl nas je naučil, da je kontinuum /.../ iluzija. Je idealizacija. Je kot sanje.[1]
  • Hermann Weyl je bil – je – za mnoge od nas, in zame, prijatelj, učitelj in heroj.[2]

Viri[uredi]

  1. Wheeler, John Archibald (1986). "Hermann Weyl and the Unity of Knowledge" (PDF). American Scientist 74 (4): 366–375.
  2. Prav tam.