Jože Pučnik

Rojstvo	9. marec 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) Črešnjevec, Dravska banovina, Kraljevina Jugoslavija
Smrt	12. januar 2003({{padleft:2003|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (70 let) ali 11. januar 2003({{padleft:2003|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (70 let) Nemčija
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ
Poklic	politik, filozof, sociolog, urednik, publicist
Pokopan	Črešnjevec

Jože Pučnik, slovenski disident, politik in sociolog, 1932–2003.

Navedki

• Demokratična opozicija Slovenije hoče s svojim delovanjem uveljaviti dve temeljni zahtevi slovenskega naroda: civilno družbo s pravno državo in pluralistično demokracijo ter nacionalno in državno suverenost Slovenije. (na predstavitvi političnega programa 13. decembra 1989)

• Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo! (komentar ob razglasitvi rezultatov slovenskega Plebiscita o samostojnosti 23. decembra 1990)

• Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak za socialno vprašanje. Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstev. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi si ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne – nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo … Potrebno bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevat.(na zborovanju v Ljutomeru 16. decembra 1990)

• Ne bom pisal knjige, ne o slovenski osamosvojitvi in ne o Demosu. Teh resnic je že preveč.

• Živeti se splača kljub temu, če moram lepo vsoto let - najlepših let - preživeti v zaporu, na robiji. Prav v takem momentalnem okolju se v človeku zaostri doživetje osnovnega življenjskega smotra. Bojim se samo, da ne bi začel sovražiti – mrziti ljudi, ki so odgovorni. Takrat je konec z objektivnim presojanjem, ostane le slepa, uničevalna strast. Upam, da v to ne bom zašel.(pismo iz zapora sestri)

• Mi moramo ostati ponosni in pogumni. Osnovne odločitve ne bomo preklicali.(po razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991)

• Kot star osel sem pri šestdesetih ponovno moral priti do spoznanja, s katerim sem se kot politični zapornik srečal že pri 26-ih, da moraš namreč komuniste prisiliti, da se umaknejo, da se prostovoljno nikoli ne bodo.(v intervjuju leta 1996)

O njem

• Jože je bil premočrten, radikalen, kaj je taktika, v praktičnem delovanju ni »vedel«. Bil je poštenjak, vedno je imel odprte karte! Nobenega sprenevedanja. Deloval je celo robustno, dejansko pa je bil preveč čist človek, da bi kaj zamolčal ali olepšal. (Spomenka Hribar, slovenska filozofinja)

• Imel je vero, pričakovanja in vizijo. In ta vizija je bila Slovenija, ki bo predvsem pravna in socialna država. In bo popravila krivice, ki so bile storjene njenim ljudem. Ne eno, ne drugo, niti tretje se ni uresničilo v tolikšni meri, kot si je želel. (Rosvita Pesek, slovenska novinarka)

• Mož, katerega življenjski projekt je bila svoboda govora, vzpostavitev politične demokracije in formiranje slovenske države. (Bernard Nežmah, slovenski novinar)

• Danes si ne znamo niti predstavljati, da bi bil kdo en sam dan v zaporu zaradi političnega delikta. No, Jože Pučnik je bil. Kljub temu pa je leta pozneje z dediči režima, ki ga je zaprl, spravno in enakopravno govoril in odločal o prihodnosti, brez osebnih zamer glede preteklosti. (Borut Pahor, slovenski politik)

• Spominjam se ga kot zelo stvarnega in projektno zavzetega človeka, ki ni taktiziral, ampak sledil svojim spoznanjem in ciljem. Kljub težki osebni zgodbi z nekdanjim režimom ga nisem slišal govoriti z grenkobo. (Lojze Peterle, slovenski politik])

• Nekoč bomo zaspali tudi mi. In nihče nikoli ne bo vedel za nas. Če se bo še slišala slovenska beseda in če bo še obstajala slovenska država, pa bodo morali zanamci tudi v učbenike zgodovine zapisati, da je nekoč živel Jože Pučnik, mož, ki je bil prevelik za čas in sodobnike, med katerimi je živel. In čigar ime je neločljivo povezano s svobodo, demokracijo in Slovenijo.

• Pučnik je bil tisti Slovenec, ki je prvi znanstveno-kritično analiziral (in publiciral) slovensko družbeno in ideološko stvarnost pod komunizmom in bil za to eksemplarično sankcioniran. Bil je edini pravi politični mučenik in disident. Toda ostal je nezlomljiv, vrnil se je v domovino in v tranziciji 1989/91 odigral ključno moralno politično vlago, zaradi katere si je zaslužil visoko mesto v slovenskem zgodovinskem spominu. (Janko Prunk, slovenski zgodovinar)

• Zgodovina bo dr. Jožeta Pučnika pomnila in obravnavala kot osamosvojitelja. Kot motor slovesnke demokratizacije in snovanja nove države. Zame je dr. Jože Pučnik veliko več. Je navdih in vzor. Njegova veličina ni le v njegovih zrelih letih, ko je zapustil varno zavetje zdomske Nemčije in prišel v negotovo Socialistično federativno Republiko Jugoslavijo, kjer je para že dvigovala pokrov. (Rosvita Pesek)