Pojdi na vsebino

Jugoslavija

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jugoslavija

Jugoslavija je skupno ime za nekdanjo državo pretežno južnoslovanskih narodov na ozemlju naslednjih današnjih neodvisnih držav: Bosna in Hercegovina , Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Severna Makedonija, Slovenija in Srbija. Obstajala je pretežni del 20. stoletja (1918–1992) pod različnimi imeni ter političnimi ureditvami.

Navedki o njej[uredi]

  • Ne glede na to, kakšni preobrati se dogajajo, bom neposredno rekel, da zaveznika ne potrebujemo samo zaradi jamranja, da brez njega ne bomo veja močnega jugoslovanskega drevesa. Naša edina dolžnost je, da poskrbimo, da se ta veja ne odlomi, saj bi potem padla in s tem ogrozila celotno drevo. Od telesa odtrgan ud se bo skratka zrušil, telo pa bo le s težavo živelo in izpolnjevalo svoj namen. Če ločimo Slovence od preostale Jugoslavije, bomo životarili, ter sčasoma bomo izginili, kar se, Bog žal, dobro kaže v množici ponemčenih sosedov na Koroškem in na Štajerskem, s tem pa bo vstala Jugoslavija oslabljena. (prva omemba Jugoslavije v članku Imamo Slovenci prihodnost? iz leta 1849, ki ga je napisel Bukovšek v Pragi)[1]
  • Jugoslovani dokazali bodo svetu, da je mogoče ustvariti nov pojem o naciji. Trije narodi bodo tvorili eno narodno telo na principu največje svobode in največjega demokratizma. V tej celoti bo prišla do veljave vsaka individualnost, vsak najmanjši del bo svobodno odločeval o vseh vprašanjih se razlije silna vojska Kralja Matjaža po poljih stare slave. (Avgust Jenko, vodja organizacije Preporod in dobrovoljec)[2]
  • Ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov — in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride — tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi. Že sama ta enostavna misel nam kaže polje, kjer moramo orati in sejati ne le zase, temveč za vse jugoslovanstvo. To pa je naše lepo domače slovensko polje. Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovem. Glejmo, da bomo v sebi zdravi, močni in vsaj duševno bogati (če že ne drugače), tako da nekoč ne pridemo k bratom prosit miloščine, temveč, da jim prinesemo darov; ali pa še bolje — da si pridejo bratje sami po te darove, preden bi jih mi ponujali. (Ivan Cankar na predavanju Slovenci in Jugoslovani aprila 1913)[3]
  • Da zagotovi uspešen konec tega velikega vojskovanja, ki je v trenutku, ko je bil začet, postal tudi borba za osvoboditev in združitev vseh naših neosvobojenih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev. (iz Niške deklaracije, ki je nastala je dec. 1914 v Nišu. V tej izjavi je srbska vlada razglasila, da se bo Srbija borila za osvoboditev in združitev s Slovenci, Hrvati in Srbi)[4]
  • Sem nacionalist Jugoslovan s težnjo, da se vsi Jugoslovani zedinijo v kakršnokoli državno obliko in osvobodijo Avstrije. (Gavrilo Princip na sojenju)[5]
  • Za združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v svobodno državo, kjer bi vsaka treh narodnosti in ver imela vse pravice in popolno svobodo, v državo, kjer ne bi bilo, kot v Avstriji, narodov-poveljevalcev in narodov-sužnjev. (Pavel Golia, slovenski častnik in dramatik)/[6]
  • Povejte doma, da smo umrli za svobodo naše domovine. Če bo iz tega prišla svoboda, glejte, da bo naša svoboda . . . Če bo iz tega prišla Jugoslavija, povejte vsem našo željo, da bodi to naša, svobodna in pravična Jugoslavija. (besede Karla Možine pred ustrelitvijo v romanu Doberdob)[7]
  • Mi, dobrovoljci, zlasti Hrvati in Slovenci, ki smo vstopili v srbsko dobrovoljsko vojsko, smo, žal, doživeli v korpusu veliko razočaranje. Želeli smo svobodo, našli pa suženjstvo, ponižanje in nasilje, ki prekaša celo tisto, pred katerim smo bežali iz Avstrije. Še nikoli v življenju nismo bili tako brezpravni, kakor smo zdaj v srbskem dobrovoljskem korpusu kot borci za svobodo. Morali smo biti molčeče priče najbolj neverjetnih zločinov nad našimi rojaki. Če smo načenjali naša narodnostna vprašanja, zaradi katerih smo se pravzaprav zapisali v korpus, so nam očitali separatizem, vohunstvo in podobno. Če naj bi naš korpus predstavljal pomanjšano sliko prihodnje Jugoslavije, tedaj naj nas Bog obvaruje takšne svobode, kajti prešli bi iz enega jarma v drugega, še hujšega … Najbrž nas bodo kmalu aretirali ali odpeljali nekam daleč v Rusijo in nihče ne bo več izvedel za naša življenja in požrtvovalnost, za našo pripravljenost žrtvovati se za slovensko stvar. (izjava hrvaških in slovenskih dobrovoljskih častnikov srbski vladi iz leta 1917).[8]
  • Zahteve po zedinjenju Slovencev. Hrvatov in Srbov v lastni državi ne moremo in ne bomo opustili. Ta zahteva je vsem plastem našega naroda prešla v meso in kri. Tisoči in tisoči tistih, ki so doma, in tistih, ki so zdoma, so nanjo prisegli. Uresničenje te zahteve nam daje edino možnost, da rešimo vsaj golo narodno življenje, ko smo že vse drugo dali. Naš narod ne bo izvršil samomora. Zato se naslanjamo na narodno pravo, ki ga nihče ne more prekršiti brez kazni, in trdno ostajamo pri svoji zahtevi ter pozivamo Narodni svet, naj organizira odpor vseh poštenih elementov našega naroda proti naznanjenemu preganjanju Jugoslovanov. (Skupna izjava slovenskih političnih strank 27. maja 1918, izdana po obljubi cesarja Karla I. Nemcem in nemškutarjem iz slovenskih dežel o ohranitvi državnopravne ločenosti teh dežel od drugega ozemlja habsburških Jugoslovanov)[9]
  • Prejmi torej naše poklonstvo ti, naša krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija! (zaključek govora Ivana Hribarja na manifestaciji 29. oktobra 1918 v Ljubljani ob ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.)[10]
  • Jugoslovanska ideja ni od včeraj. Verjamem, da je danes močna v dušah tolikih Hrvatov, Srbov in Slovencev, ona je živa ideja, zmagoslavna, nepremagljiva. Za njo se zavzemamo od začetka našega stoletja. Doživela je zmage in poraze, bila je izkoriščena, napačno razumljena, ampak se je vedno znova pojavila v celem svojem sijaju. Jugoslavija je hči jugoslovanske ideje, ki je izraz težnje k enakosti in enakopravnosti vseh Jugoslovanov, bodisi da so Srbi, Hrvati in Slovenci. Ona je vsem potrebna kot kos kruha, kot zrak. Če bi Jugoslavija prenehala biti, bi to bil konec. Extra Yugoslavia non est vita. (Bogumil Vošnjak, slovenski diplomat in politik)[12]
  • Kdor misli, da bi mu kot Slovencu kje drugje bolje šlo kakor v lastni državi, zasluži, da bi mu s krampom puščali! Dokler obstoji močna Jugoslavija in imaš njen potni list, da, če bi je ne bilo, bi nas pasli, strigli in klali po mili volji. (Janez Janžekovič, slovenski duhovnik in filozof)[13]
  • Bodoča Jugoslavija mora biti strogo federativna država, nekako Združene Jugoslovanske Države, ki naj jo tvorijo – Slovenja, Hrvatska. Srbija in če mogoče tudi Bolgarija. Ako hočejo Črnogorci, Makedonci, Bosanci in Hercegovci svoje posebne državne edinice, naj jih imajo. To naj bo na njih samih ležeče. Glavno je, da so vse te dežele močno in nerazdružljivo povezane v federativno državo Jugoslavijo na podlagi pravičnosti in popolne enakopravnosti. A take Jugoslavije, kakršna je bila prva, nikdar več! (Kazimir Zakrajšek, slovenski duhovnik)[14]
  • Jugoslavija je zgodovinsko začasna tvorba, ki se bo morala nujno preoblikovati. Potem bomo Slovenci, razumljivo, spet z Avstrijci in Italijani, vi, Srbi, pa se boste povsem naravno obrnili k Bolgarom in drugim pravoslavnim narodom, ki so vam zgodovinsko neprimerljivo bližji. (Edvard Kardelj, slovenski politik)
  • Storil bom vse, da bo Jugoslavija velika, ne samo geografsko, ampak tudi duhovno. Storil bom vse, da bo obdržala svojo nevtralnost in suverenost, ki si jo je priborila v zadnjih bitkah. (Josip Broz Tito, povojni voditelj Jugoslavije),[15]
  • Nasilno prevladovanje narodov v Jugoslaviji ne bo preživelo Tita. Jugoslavija bo ali zveza demokratičnih republik, ali pa Jugoslavije ne bo. (Ciril Žebot, slovenski ekonomist)[16]
  • — Kaj je narobe z Jugoslavijo? (vprašanje črnogorskega politika in partizana Svetozarja Vukmanovića Tempa med razgovorom s Titom na Brionih malo pred Titovo smrtjo)
    —Jugoslavije ni. (odgovor Tita)
    — Kaj je narobe s partijo? (Tempo)
    — Tudi partije ni več! (Tito)[17]
  • Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod jo noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas. (Franc Jeza, slovenski pisatelj in novinar)[18]
  • Če bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po Titovi smrti zrušila po krivdi njenih narodov, posebno še Hrvatov in Srbov, bi na Balkanu nastal nov politični vacuum, politična praznina. Morebitne samostojne države, ki bi v tem politično praznem prostoru nastale (Hrvatska, Srbija, morda Slovenija), bi neizbežno pristale v političnem prostoru Sovjetske zveze. Druge izbire bi ne imele. Alternativa je samo naslednja: ali Jugoslavija kot samostojna država ali pa status sovjetske province oz. sovjetskega satelita. Kakšna je usoda sovjetskih satelitov, tako gospodarska kot politična, lahko ugotavljajo Jugoslovani, če le pogledajo prek svojih vzhodnih mej na Ogrsko in Bolgarijo. Ali si želijo slične usode oz. še slabše? Saj bi bili še bolj izpostavljeni skušnjavam zahodnega imperializma in zato še bolj zastrašeni. Če je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativo ne smel niti za trenutek oklevati: Jugoslavija kot država mora obstati, ker je edino jamstvo pred velikoruskim imperializmom in kolonializmom za vse jugoslovanske narode. (Kazimir Humar, slovenski duhovnik)[19]
  • Videli smo, da v gibanjih, ki so izšla iz druge svetovne vojne, obstaja velik emancipatorni potencial, da so to svobodoljubni ljudje, ki hočejo biti neodvisni od hladno-vojne razdelitve in nočejo spadati pod eno vplivno sfero. Tito je vse to seveda zelo dobro razumel in je diplomacijo obrnil k iskanju sodelovanja s temi državami, ki niso bile v nobenem ob blokov oziroma so imele – kot še do tako rekoč včeraj kolonizirane države – močno željo po neodvisnosti. S tem so se začele ideje o neuvrščenosti. Med temi državami, ki so izšle iz kolonizacije in se osvobodile tuje dominacije, ter med jugoslovanskimi nacionalnimi interesi je obstajalo ujemanje, tukaj smo lahko iskali skupne točke. (Budimir Lončar, zadnji jugoslovanski zunanji minister)[20]
  • Kakor da so republike tiste, ki so veliko zlo. Naj se to poskusi. Jugoslavija lahko eksistira samo kot socialistična, samoupravna, federativno urejena Jugoslavija. Samo na tej osnovi. Drugače pa lahko samo s silo to skupaj držimo. To lahko nekaj časa traja, dolgo pa ne. (Besede Franca Popita iz leta 1981)[21]
  • Ne slišim dobro! Ne slišim dobro, vendar vam obljubim, da bodo vsi tisti, ki zlorabljajo ljudi za manipulacijo zato, da bi dosegli politične cilje, ki so proti Jugoslaviji, kaznovani! (Slobodan Milošević na mitingu skupščino tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije leta 1989)[22]
  • Jugoslavija je lahko samo demokratična skupnost, socialistična in samoupravna, ali pa je sploh ne bo. Ne more obstajati, če se ne konstituira kot demokratična družba. (Milan Kučan na 20.seji Centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije 30. januarja 1989)[23]
  • Gotovo bi veliko ljudi (na Zahodu) občutilo olajšanje, če bi se JLA pokazala sposobna posredovati za federativno Jugoslavijo. (Peter Hall, angleški diplomat)/[24]
  • Slovenci nikoli niso mogli odločati o ključnem problemu jugoslovanske države, o hrvaško-srbskih odnosih. Oba bratska naroda tega Slovencem sploh nista dopustila. Slovenci smo lahko samo močno polnili jugoslovanski državni proračun, iz katerega je šel velik delež za financiranja jugoslovanske vojske, ki je junija 1991 napadla Slovenijo in bila poražena. Iz tega je mogoče sklepati, da če bi Slovenija ostala v Jugoslaviji, ko se je razvnel srbsko-hrvaško-bosanski spor, bi bil ta še bolj krvav in dolgotrajnejši, ker bi jugoslovanska vojska imela več denarja in večje operativno zaledje. (Janko Prunk, slovenski zgodovinar)[25]
  • Mit, ki je precej navzoč, pa je, da je bila Jugoslavija država, v kateri je bilo vse idealno. Res je, da ni bilo velikih ekonomskih razponov, vendar so bila tudi zelo huda ekonomska obdobja. Tisti, ki Jugoslavijo idealizirajo, ne omenjajo, da so bila štirideseta, petdeseta, celo sedemdeseta leta za nekatere težka. (Sergej Flere, slovenski sociolog in analitik)[26]
  • Vzpostavila kot zelo zaželen gospodarski partner v sferi več deset držav, kjer je lahko izvajala res enormne gradbene projekte ali pa tja prodajala svoje izdelke in storitve. Medtem ko Jugoslavija s svojimi produkti ali gradbenimi storitvami velikokrat ni mogla uspešno konkurirati na zahodu, je lahko v zelo velikem delu držav tretjega sveta ponujala nadvse kvalitetne storitve in produkte. In tako lahko opazujemo, kako se množijo jugoslovanski projekti v Gani, Gabonu, v Zambiji, Zimbabveju, Libiji, Peruju, Etiopiji, Indiji, Nigeriji, Gvineji, Maliju, Iraku… Irak je bil recimo na koncu 70. in vse do sredine 80. let največje gradbišče Jugoslavije. Tukaj govorimo o gradnji avtocest, stanovanjskih kompleksov, vojaških baz, tudi tovarn: tovarne, ki so stale v Jugoslaviji, so se dobesedno kopirale v Iraku, in to v večjih kapacitetah. (Žiga Smolič, slovenski zgodovinar)[20]
  • Tito je bil zagotovo velik simbol socialistične Jugoslavije, ni pa bil edini, ki jo je predstavljal. Vprašanja, ki so si jih mnogi zastavljali v 70. letih, kaj bo po Titu, so šla res v tej smeri, da je Jugoslavija nekakšna tvorba, ki bo po njegovi smrti razpadla. Mislim, da dejstvo, da se je 10 let po njegovi smrti razpadla, ne pomeni, da je zares bila nekakšna umetna tvorba, ki ni imela nobene možnosti, da se kot država postavi na noge in uspešno funkcionira. Kot ideja je Jugoslavija obstajala veliko prej, preden se je prvič na začetku 20. stoletja realizirala. Razpadla je kot država, ker ni zmogla preživeti internih prelomov, te rasti nacionalizma. (Husnija Kamberović, bosanski zgodovinar)[27]
  • O tem, kakšna naj bo Jugoslavija, je bilo več idej. Nikoli pa niso do konca razmislili o resnično sestavljeni državi. Srbski del partije je Jugoslavijo razumel kot srbsko državo, v kateri živijo tudi drugi. V primerjavi s kraljevino Jugoslavijo se stvari niso premaknile naprej. Razumeli so jo kot vojni plen iz prve svetovne vojne, in tudi po drugi svetovni vojni so jo videli kot svoj vojni plen. Sodelovali so v vojni, bili so pomembna sila v osvobodilni vojski in so bili prepričani, da to utemeljuje idejo njihove dominacije nad drugimi. Jugoslavija je bila zanje razširjena Srbija. (Latinka Perović, srbska političarka in zgodovinarka)[28]
  • Gre za dva dogodka, in sicer novo ustavo Srbije iz septembra 1990, ki Srbijo razglaša za suvereno državo, ki ima pravico do carin, davkov in celega niza drugih stvari, ki so do tedaj pripadale federaciji. Druga še veliko bolj drzna stvar, pa se je zgodila decembra 1990, ko je Srbija vdrla v monetarni sistem Jugoslavije in ga izropala. To se ni smelo početi, šlo je za neustavno dejanje. Cela vrsta pravnikov v Srbiji trdi, da je to de facto pomenilo, da se je Srbija s kršenjem jugoslovanske ustave že odcepila od federacije. (Dubravka Stojanović, srbska zgodovinarka)[27]
  • Bila je močna v mednarodnih organizacijah, skozi neuvrščene je lahko prinesla dodatno kakovost v odnose med evropskimi državami, svoj vpliv je lahko uveljavila tako na zahodu kot vzhodu, lahko pa je tudi pomagala državam globalnega juga, da se pripravijo na spremembe, ki prihajajo zaradi sprememb v Moskvi in zaradi spreminjajočega se sveta, kar je bilo v 80. letih vidno z Gorbačovom. (Tvrtko Jakovina, hrvaški zgodovinar)[29]
  • Vezno tkivo, ki nas je povezovalo bolj kot vsi partijski kongresi, pa sta bila pop kultura in šport. Ko je Daniel pel Džuli na Evroviziji, smo vsi navijali zanj. Jaz sem bil tedaj metalec, ampak sem imel na kaseti tudi Džuli. In ko je kjer koli nastopila jugoslovanska reprezentanca, smo prav tako vsi navijali zanjo. Na drugi strani pa je bila politika, za katero se mi zdi, da je bila bolj deklarativna. Tale bratstvo in enotnost sta bila zelo super in fina, če pa ti nista bila po godu, si pa končal v zaporu. In je bil problem rešen. Dejansko se pa se s temi zadevami ni razčistilo. (Sebastijan Pregelj, slovenski pisatelj)[30]
  • Od vsega, kar je od jugoslovanskega ostalo trajnega, je na prvem mestu umetnost, nastala v tistem času. Najbolj pa smo se vsi skupaj navduševali nad jugoslovansko popularno kulturo, zlasti nad filmi in rokovsko glasbo. (Miha Naglič, slovenski publicist)[31]
  • Jugoslavija je bila postavljena na najboljših mogočih temeljih v tistem času. Na takih temeljih je bila postavljena Nemčija, ki je danes ena najuspešnejših držav na svetu. Na takih temeljih je bil leta 1965 ustanovljen Singapur. V njem so iz različnih etničnih skupin (Kitajcev, Malajcev, Indijcev, Evropejcev in Arabcev), pripadnikov najrazličnejših religij, ustvarili Singapurce. Nacionalna ideja se je izkazala kot najmočnejše vezivo, kar jih je bilo iznajdenih v zgodovini. Nacionalna ideja ima moč, da poveže narod, ki je sicer notranje strukturiran. (Božidar Jezernik, slovenski zgodovinar)[32]
  • Najverjetneje bi Jugoslavija razpadla tudi brez vojn, a brutalnost zagotovo definira eno stran v konfliktu, to je Srbija, in mislim, da bo Srbija najtežje sprejela to obdobje, ker je tam na delu zelo globoko zakoreninjeno zanikanje vsega, kar se je zgodilo. (Sonja Biserko, predsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji)[29]

Viri[uredi]

  1. Bukovšek: Imamo li mi Slovenci budućnost?, zsf.rs, pridobljeno 16. marec 2024.
  2. https://books.google.si/books/about/Preporodovci_1912_1914.html?id=LHQwAAAAIAAJ&redir_esc=y
  3. Slovenci in Jugoslovani, fronta.org, pridobljeno 16. marec 2024.
  4. Bogumil Vošnjak in Jugoslovanski odbor, sistory.si/, pridobljeno 16. marec 2024.
  5. Kliči Gavrila za umor, old.delo.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  6. Pridružitev Srbskemu dobrovoljskemu korpusu, Kamra.si, pridobljeno 17. oktober 2019.
  7. Enakopravnost, Dlib.si, pridobljeno 26. januar 2018.
  8. Prva svetovna vojna in slovenski Dobrovoljci, rtvslo.si, pridobljeno 19. maj 2018.
  9. Skupna izjava slovenskih političnih strank 27. maja 1918, sistory.si, pridobljeno 19. maj 2018.
  10. Prestolica Slovenije manifestira, dlib.si, pridobljeno 13. november 2016.
  11. Wilson, Pupin in pariška mirovna konferenca 1919
  12. [1], Arhivsko-drustvo.si, pridobljeno 17. oktober 2019..
  13. ZA JANEZA JANŽEKOVIČA JE BILO IZDAJSTVO NARODA LETA 1941 NAJHUJŠI GREH, marijanzlobec.wordpress.com, pridobljeno 11. junij 2018.
  14. PATER KAZIMIR ZAKRAJŠEK JE ŽE LETA 1942 V AMERIKI PREDLAGAL FEDERATIVNO DEMOKRATIČNO JUGOSLAVIJO, marijanzlobec.wordpress.com, pridobljeno 15. julij 2018.
  15. Stalin, ne pošiljaj več morilcev!, zurnal24.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  16. Slovenija včeraj danes in jutri — druga knjiga, Dlib.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  17. Filozof na oblasti, rtvslo.si, pridobljeno 21. junij 2014.
  18. Mož, ki je v najbolj temnih časih napovedal slovensko državo, Aleteia.si, pridobljeno 27. februar 2018.
  19. Nevarnost politične praznine na Balkanu, Dlib.si, pridobljeno 7. marec 2018.
  20. 20,0 20,1 Kako se je Jugoslavija začela vesti kot velesila, rtvslo.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  21. Razumevanje jugoslovanstva v Sloveniji (in Slovenije v jugoslovanstvu) v začetku osemdesetih let, Inz.si, pridobljeno 1. junij 2023.
  22. Milošević postal predsednik ZRJ, zurnal24.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  23. JUGOSLAVIJA JE LAHKO LE DEMOKRATIČNA, ALI PA JE NE BO, bivsi-predsednik.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  24. Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA, Mladina.si, pridobljeno 17. oktober 2019.
  25. Ne vrag, le sosed je mejak, Delo.si, pridobljeno 4. marec 2018.
  26. Prof. dr. Sergej Flere: Tito je umrl prepozno, dnevnik.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  27. 27,0 27,1 Slovenski plebiscit: Hrvaška vidi model za posnemanje, Srbija pa rušenje Jugoslavije, rtvslo.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  28. Včasih se zdi, da smo vsakič znova na začetku novega spopada, dnevnik.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  29. 29,0 29,1 29,2 Zadnje poglavje Jugoslavije: Ni vse vodilo v tragedijo, potem pa je prišel Milošević, rtvslo.si, pridobljeno 16. marec 2024.
  30. Sebastijan Pregelj, rtvslo.si, pridobljeno 13. marec 2024.
  31. V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo, gorenjskiglas.si, pridobljeno 13. marec 2024.
  32. Če hočeš napraviti državo, se je treba držati dogovorov, delo.si, pridobljeno 13. marec 2024.