Pojdi na vsebino

Ivan Cankar

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 10. maj 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Vrhnika[d]
Smrt 11. december 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (42 let)
Ljubljana
Državljanstvo  Cislajtanija[d]
Poklic pesnik, pisatelj, romanopisec, politik, esejist, dramatik, pisatelj proze
Pokopan Centralno pokopališče Žale
Podpis

Ivan Cankar, slovenski pisatelj, 1876-1918.

Navedki[uredi]

  • Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.[1]
  • Če bi rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila.( o predanosti svoje matere)[2]
  • Tudi prijateljem je treba povedati resnico v obraz.[2]
  • Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice, pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene; toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. (iz zbirke črtic Podobe iz sanj) [5]
  • Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec. (v pismu Henriku Tumi)[6]
  • Ves svet je bil v meni; in dam mu vso svojo lepoto in ga ustvarim iznova. (iz romana Tujci)[7]
  • Daleč sega senca bolečine in ugleda jo človek, ko še komaj sluti bolečino samo.[9]
  • Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju? … Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko ležeče. (iz komedije Za narodov blagor)[9]
  • Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme. (na predavanju Slovenci in Jugoslovani v Ljubljani 12. maja 1913)[10]
  • Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot. (na predavanju Slovenci in Jugoslovani v Ljubljani 12. maja 1913)[10]
  • Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temve vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse — mati, domovina, Bog.[11]
  • Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.( V črtici Lepa naša domovina)[12]
  • O domovina, ti si kot vlačuga, kdor te ljubi, ti ga zaničuješ![13]
  • Moje delo je knjiga ljubezni - odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo - Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje - kaj bi ti še dal?"[14]
  • Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno. (v v Beli krizantemi (1910) o bistvu in pomenu svoje literature)[15]
  • Edina pot je boj ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosežen poslednji cilj! Boj za popolno socialno in politično osvobojenje — zakaj brez socialne in politične svobode je nemogoča kulturna svoboda. Dokler bo ljudstvo suženj družbe, suženj tega anonimnega naroda — dotlej bo tlačanila, dotlej bo brezpravna in ponižana tudi duševna kultura. Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj — in kdor ta boj obrekuje, kdor mu podstavlja nečiste cilje, je sovražnik ljudstva in sovražnik kulture. (na predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura leta 1907 v Trstu)[16]

Hlapci[uredi]

  • Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan![17]
  • Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.[9]
  • Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.[18]

Kurent[uredi]

  • O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: „Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“[19]
  • Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugim.[20]
  • Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.z zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca.[21]
  • Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očmi in mačehe, botri in botrce. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri.[22]
  • Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: „Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!“[23]

Na klancu[uredi]

  • Nikoli še ni rodil osat žlahtnega sadu; raste samo zategadelj, da ga populijo osli.
  • Kadar ne bo nikogar več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali več ne bodo.
  • Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod.[9]
  • Mrlič v grob, pogrebec v krčmo, tako se spodobi.[2]
  • Trezen boš molčal in molčal boš, kadar boš v grobu; zdaj pa govori in pij!

Očiščenje in pomlajenje[uredi]

  • Nekoč je rekel ljubljanski župan doktor Ivan Tavčar lepo in resnično besedo: "Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča!" Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihale! Brez Trsta, brez morja, bi bila svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, bi bila mrtva že ob rojstvu; pokopana za vekomaj.[24]
  • Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?[10]
  • Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?! - Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam![24]
  • Tisti, ki je visoko vzdignil ta naš prapor — Janez Evangelist Krek — je legel v prezgodnji grob. Ali kakor je bilo plodno njegovo življenje, tako je bila plodna celo njegova smrt. Stare povesti pravijo: »Vojskovodja je padel, armada pa je zmagala v njegovem imenu in pod njegovim praporom!«[25]
  • Kakor posamezni človek, je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda - njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana! [24]
  • Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku![10]
  • Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno človeštvo! Bil bi hinavec in lažnivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globočini svoje duše ne veroval v svoje ideale! Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa — pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno! V to verujmo, v to zaupajmo — in lažje nam bo trpljenje! Kristus je zmagal, ko je bil na križ razpet; človeštvo je moralo brezmejno trpeti, da si je zaslužilo prerojenje in vstajenje!

Navedki o njem[uredi]

  • Njegov evangelij, ki ga je oznanjal trpečim, ponižanim in razžaljenim ... je bila dediščina, ki jo je prejel od svoje matere. In ko mi je rekel na smrtni postelji, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide, sem vedel, da ga je mati vodila iz trpljenja v poveličanje. (Karel Cankar, slovenski duhovnik in Cankarjev brat)[26]
  • Bil je otroško in globoko veren, a bil je tudi borilec z Bogom. Živel je pogosto na robu, s katerega mu je bilo dano zreti in doživljati pekel in nebo. (Jože Kurinčič)[27]
  • V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar. (Alojz Rebula ob stoletnici Cankarjeve smrti)[28]
  • Nihče se ne gleda rad v ogledalo, kadar to v povečavi kaže na slabosti in napake, ki si jih sami nikoli ne bi priznali. V genialnem pesniškem videnju je Cankar Slovence in »slovenceljne« opisal s tako ostrino, da bralca ali poslušalca prav zaboli od neprijetne resnice, ki jo izvemo o sebi. Na drugi strani pa je Cankar z vso svojo zaljubljenostjo v domovino, v slovenski jezik, pokrajino in mehko slovensko »naturo« ustvaril enega najlepših slavospevov, kar jih pozna naša literatura. (Jurij Souček, slovenski igralec)[29]
  • V Trstu je govoril tisti drugi, odločni in retorično sijajni Cankar, pred katerim je dvorana zazibala v transu in so ljudje vstajali ob aplavzih. Tega, politično aktivnega literata, ki je stopil iz svojih knjig, v katerih zmagujejo negativci in amoralneži, slovenska zgodovina 20. stoletja vedno skrbno zamolči. Kajti to ni šibki in rahitični možiček z brki, temveč odločen mož, ponosen Slovenec in predvsem potencialni voditelj naroda, tako dolgo potapljajočega se v svojem močvirju usmrajene nemorale. To je govornik stalno poniževanega in teptanega ljudstva, ki je samo sebe kastriralo. To je mislec prihajajočega časa, v katerem se bo, kot je dejal 20. aprila 1918 v Trstu, naš narod iz hlapčevstva, sramote in bede vzdignil v »novo, svetlo življenje, očiščen in pomlajen«. (Dejan Steinbuch, slovenski publicist)[30]
  • Cankar je stripovski junak! Če bi mi v otroštvu imeli tak strip o Cankarju, ga ne bi že takrat 'zasovražili' in ga potem šele po 30. letu ponovno spoznavali in cenili. (Zoran Smiljanić, slovenski stripar)[31]
  • Ko je Cankar vendarle našel ljubezen, je prenehal pisati. Vrhunec ljubezni je smrt in Cankar je to doživel. (Igor Grdina, slovenski zgodovinar)[32]

Viri[uredi]

  1. Ivan Cankar, revija.ognjisce.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Leto v znamenju Ivana Cankarja, ki je s svojim pisanjem zadel v samo srž slovenstva, rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  3. Ivan Cankar, rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  4. NaŠ Časopis, mojaobcina.si/, pridobljeno 25. februar 2024.
  5. Ivan Cankar; zaničevan, a hkrati oboževan, rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  6. "V ZDA ne pijejo, ni kot pri nas, kjer same pijane zverine hodijo okoli", rtvslo.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  7. Ivan Cankar, Rtvslo.si, pridobljeno 29. oktober 2020.
  8. Ivan Cankar, Rtvslo.si, pridobljeno 29. oktober 2020.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Sedem točk, kjer se v Ljubljani lahko srečate z Ivanom Cankarjem, siol.net, pridobljeno 25. februar 2024.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 Ivan Cankar, Portalplus.si, pridobljeno 6. november 2016.
  11. [1], Dlib.si, pridobljeno 4. februar 2018.
  12. Ivan Cankar: glas šibkih in zapostavljenih, ki je bičal "gnilo družbo", rtvslo.si, pridobljeno 1. julij 2018.
  13. 70. OBLETNICA SMRTI PILOTA JOSIPA KRIŽAJA, Svobodnabeseda.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  14. Ob 100. obletnici smrti največjega slovenskega pisatelja, Knjiga.mladinska.com.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  15. MISLI IVANA CANKARJA, Revija.ognjisce.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  16. Svoboda, veza.sigledal.org, pridobljeno 25. februar 2024.
  17. Ustvarjeni za hlapčevanje?, Mladina.si, pridobljeno 13. oktober 2019/
  18. Za hlapce vzgojeni, erast.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  19. 24. mednarodna likovna kolonije Umetniki za karitas, skofija-koper.si/, pridobljeno 25. februar 2024.
  20. KRIŽEV POT SLOVENSTVA, casnik.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  21. Odprto pismo ob kulturnem prazniku, druzina.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  22. Mladina, sistory.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  23. Slovenska slovnica 1956 Amebis.si, pridobljeno 10. december 2017.
  24. 24,0 24,1 24,2 "Očiščeni in pomlajeni" Ivan Cankar - večni prerok slovenskih političnih strank, Rtvslo.si, pridobljeno 13. oktober 2019.
  25. JANEZ EVANGELIST KREK - 8. DEL, zupnija-selca.rkc.si, pridobljeno 27. februar 2024.
  26. Ivan Cankar, revija.ognjisce.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  27. Klemen Sitar, »Bil je mož resnice«, v: Družina, letnik 67, številka 48, 2. december 2018, stran 18.
  28. Ognjišče, leto LIV, številka 631, december 2018, stran 54.
  29. [2]Kurent, mini-teater.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  30. [3], finance.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  31. Ivan Cankar: podobe iz življenja, mgml.si, pridobljeno 25. februar 2024.
  32. Pogovor z ddr. Igorjem Grdino o Ivanu Cankarju, posavskiobzornik.si, pridobljeno 25. februar 2024.