Pojdi na vsebino

Alojz Rebula

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Portret
Rojstvo 21. julij 1924({{padleft:1924|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) ali 21. junij 1924({{padleft:1924|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Šempolaj[d]
Smrt 23. oktober 2018({{padleft:2018|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) (94 let)
Topolšica[d]
Državljanstvo  Slovenija
 SFRJ
 Italija[d]
 Svobodno tržaško ozemlje[d]
 Kraljevina Italija[d]
Poklic jezikoslovec, prevajalec, pisatelj, dramatik, esejist, dramaturg, filolog, biblicist, pesnik
Pokopan Loka pri Zidanem Mostu

Alojz Rebula, slovenski pisatelj, dramaturg, esejist, biblicist in prevajalec, 1924–2018.

[uredi]
  • Po vladni zamenjavi pred poldrugim letom je Delo, v provincialni medijski situaciji pač naš vodilni list, skušalo prilagoditi svojo politično linijo novim razmeram. Iz zavezanosti partijski kontinuiteti se je preusmerilo v strpnejši odnos do nove vlade.[1]
  • Z nekaj pretiravanja bi lahko rekel, da sem v neprestani verski krizi oziroma v boju za vero. Odkar sem sprejel vero, čutim ob boku nepomirljivega racionalističnega demona. Ni verske resnice, ni ga religioznega problema, ni je strani v zgodovini Cerkve, kjer mi omenjeni demon ne bi zastavljal svojega strupenega vprašanja. Vera mi ni nekaj samoumevnega, vsak dan ji moram izreči svoj zavestni da. Vendar pa prave, usodne, rušilne verske krize v skoraj petdesetih letih svojega verovanja še nisem doživel. Morda me, ojoj, še čaka. A upam v božje usmiljenje.[2]
  • Kaj bi bila Slovenija brez krščanstva? Kaj bi ostalo slovenskega, če bi črtali vse, kar je prišlo iz krščanstva? Vloga katolištva v našem narodu je neizčrpna. Kristus ni folklora. Kristus je za naš narod usodnost, je pretresljiva resnica in večna vitalnost, nenehna mladost. Marksisti so šli v revolucijo z namenom, da bi »reševali« človeka. In kaj je ostalo od njega? Kako je danes Marx videti star ob Kristusu! Kristus je neminljiva aktualnost. Dokaz za to je nenehen boj proti njemu.[2]
  • V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar. (ob stoletnici smrti Ivana Cankarja)[3]
  • Veselim se smrti in čakam novo življenje, tisto življenje, za katerega sem ustvarjen. (besede, ko je šel zadnjič v bolnišnico)[4]
[uredi]
  • Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.
    Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih. (ob smrti Rebule)[5]
  • Po pogovoru z domačim duhovnikom sva se oba strinjala, da se danes poslavljamo od svetnika. Premočrtnost njegovega odnosa do sveta in do človeka, njegova ljubezen do Kristusa in do Cerkve, so bili vsa leta izredna. Tu je junak, tu je človek, ki po svoji plemenitosti presega vse, kar jaz poznam. Ta človek je bil svetnik. Predlagam, da celjska škofija začne proces za njegovo beatifikacijo. (na pogrebu Rebule)[4]

Viri

[uredi]
  1. Izjave tedna, Mladina.si, pridobljeno 28. oktober 2018.
  2. 2,0 2,1 Brez vere bi bil teže Slovenec, Druzina.si, pridobljeno 28. oktober 2018.
  3. Ognjišče, leto LIV, številka 631, december 2018, stran 54.
  4. 4,0 4,1 Kardinal Rode: »Poslavljamo se od svetnika«, Druzina.si, pridobljeno 30. oktober 2018.
  5. Spomin nanj bo trajno živel, Druzina.si, pridobljeno 28. oktober 2018.