Jezus Kristus

Rojstvo	cca. 5 pr. n. št. Betlehem, Herodovo kraljestvo, Rimsko cesarstvo
Smrt	7. april 30 ali 3. april 33 Golgota, Judeja, Jeruzalem, Rimsko cesarstvo
Državljanstvo	Herodovo kraljestvo
Poklic	pridigar, prerok, tesar, rabin, čudodelnik, verski voditelj, zdravilec, mesija, pridigar, učitelj, ustanovitelj religije, tekton, pastor
Pokopan	neznana vrednost, bazilika Božjega groba, grob v Talpiotu, grob v vrtu, prazen grob, Jeruzalem

Jezus Kristus, judovski prerok, utemeljitelj krščanstva in ustanovitelj Rimskokatoliške cerkve, med 7 in 5 pr. Kr.–30 ali 33.

Navedki

• Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta. (Mt 5,39-42)

• Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj! (Mt 19,21)

• Jaz sem. (odgovor na Kajfino vprašanje, ali je on Mesija, Sin Slavljenega; Mr 14,62)

• Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. (Lk 6,27-28)

• Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate. (Lk 22,31)

• Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje. (iz razgovora s Samarijanko; Jn 4,14)

• Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. (zadnje besede; Lk 23,46)

Navedki o njem

• Z vrha vzpetine je prišel [Demetrij, grški suženj] v star oljčni gaj, kjer so drevesa z razglodanimi vejami vzbujala vtis, kot bi se z nesrečnimi Judi dolgotrajno in trdovratno upirala preganjanju. Tam je sedel celo uro in strmel v mesto pod seboj. Kaj naj to mesto s svojo več kot petnajststoletno zgodovino svet nauči? Seveda, prav v tem je ves svet enako nepoučljiv. Jeruzalem je hlepel po svobodi. Kaj bi s to svobodo počel, če bi jo dosegel? Vsepovsod vsi kriče po večji svobodi - toda čemu?
  Denimo, da bi se Judom res posrečilo premagati Rimljane. No, v resnici si tega ni bilo moč misliti. Kaj bi bilo potem? Bi mar prenehali z medsebojnimi prepiri, bi pozabili na stare razprtije ter delali v miru složno za blaginjo svoje dežele? Ali bi bogati veleposestniki in denarniki pomagali revnim? Če bi se otresli Rimljanov, bi mar potem nasitili lačne, skrbeli za bolnike in počistili ceste? O, saj bi vse to že zdaj lahko storili! Rimljani bi jih pri tem ne ovirali, kajti marsikateri od njih bi imel od takih izboljšav sam korist.
  Le kje je tičala korenika nesvobode, v kateri je Jeruzalem tako bridko trpel? Tisti hrupni zanesenjaki na cesti so menda mislili, da je vir vsega hudega rimska oblast. Če bi mogli najti močnega voditelja, bi si ustvarili lastno kraljestvo. In prepričani so pač, da bi bilo potem vse dobro. Toda ali bi res bilo? Ali more res taka prekucija ljudskim množicam koristiti? Ko bi prišla nova vlada krepko na konja, bi zadobila nad ljudstvom oblast peščica pohlepnežev. Morda je tisti osamljenec [Jezus Kristus] to vedel. Množica ga je hotela za kralja, rada bi ga videla v prefekturi na Pilatovem mestu. Nato bi se tisti redki, ki bi mu pomagali do oblasti, razčeperili. Jeruzalem pa bi ostal, kar je bil. Sprememba vlade bi ljudstvu nič ne koristila.
  Demetrij se je dvignil in prišel na glavno cesto, ki je bila dokaj prazna, tako da se je kar čudil. Do sončnega zahoda sta manjkali še dve uri. Nekaj nenavadnega je moralo ustaviti promet. Toda mesto se je zdelo nenavadno mirmo.
  Tako v misli zatopljen je stopal s hriba. Kakšna vlada bi rešila svet? Kazno je, da so vse vlade enako pohlepne. Vsepovsod je ljudstvo prenašalo vladarje, dokler se ni dovolj okrepilo, da se jih je otreslo in s tem napravilo prostor novi tiraniji. Korenika hudega ne tiči v glavnem mestu, ampak v vsej deželi, v rodu, v družini, v vsakem posamezniku. Demetrij je hrepenel, da bi se pogovoril s tistim Neznancem; rad bi zvedel, kaj on misli o vladah in kako bi po njegovem lahko dosegli plemenito svobodo. (Lloyd C. Douglas, Njegova suknja)

• Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa. (sveti Hieronim)

• Katekizem Katoliške cerkve:

• Cerkev, sledeč apostolom uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: »Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo, ki bi Kristus ne bil zanj trpel.«

• Kristusovo odrešenje obstoji v naslednjem: »Prišel je, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28), se pravi, da »bi ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) z namenom, da bi »bili odkupljeni iz praznega življenja, podedovanega od očetov« (1 Pt 1,18).

• Ko se je Kristus mudil v grobu, je njegova božja oseba še naprej ostala zedinjena tako s svojo dušo kakor s svojim telesom, ki pa ju je smrt medsebojno ločila. Zaradi tega mrtvo Kristusovo telo »ni gledalo trohnobe«.

• Ktera pa je prava vera, tega spoznati onemu, kteri razumno in odkrito presoja, ni težko. Iz jako številnih in jasnih dokazov se namreč spozná, da je ona edino prava vera, ktero je Jezus Kristus učil, in ktero braniti in razširjati je svoji cerkvi ukazal. Taki dokazi so: nedvomljivo spolnjenje prerokovanj, veliko število čudežev, neizrečeno hitro razširjanje sv. cerkve sredi sovražnikov in pri največjih zaprekah, spričevanje mučencev in drugi podobni. (papež Leon XIII.)

• Jaz sem si s svojo vojsko in generali podredil še ne za četrt stoletja le en kontinent. Ta Jezus pa zmaguje brez nasilja preko tisočletij, nad narodi in kulturami. (Napoleon Bonaparte, zapisal v svoj dnevnik ob koncu svojega življenja)

• V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po Ajshilovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi (po svoji poti) nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. (Platon, Država; besede Platonovega brata Glavkona iz razgovora s Sokratom o popolnoma pravičnem človeku, okoli 380 pr. Kr.)

• Večji čudež bi bil izmisliti si tako življenje kot je življenje Jezusa Kristusa, kot pa je njegov dejanski obstoj. (Jean-Jacques Rousseau)

• On je govoril besede življenja, kakršne niso bile izgovorjene nikoli prej niti ne po njem. S tem je dosegel učinek kakor noben govorec ali pesnik. Ne da bi sam napisal eno samo vrstico, je spravil v pisanje več peres in dal materiala za več pridig, govorov, diskusij, učbenikov, umetnin in hvalnic kot celotna množica mož iz antika in moderne. (Philip Schaff)

• Človek, ki se drži zunanjih predpisov, stoji v luči svetilke, pritrjene na drog. Okoli njega je res luč, vendar ne sveti dovolj daleč, da bi lahko kam šel. Človek, ki se drži Kristusovih naukov, pa nosi svetilko s seboj, obešeno na bolj ali manj dolgi palici. Luč je nenehno pred njim, neprestano osvetljuje nove kose poti in ga spodbuja, da stopa naprej. (Lev Nikolajevič Tolstoj)