Slovenci

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search

Slovenci.

Navedki[uredi]

  • Prisrčno pozdravljam romarje iz Slovenije. Celotni Cerkvi v Sloveniji prinesite mojo hvaležnost za njeno prizadevanje v dobrobit družine. Želim opogumiti vse Slovence, še posebno tiste, ki imajo javno odgovornost, da ohranite družino kot osnovno celico družbe. (papež Frančišek v nagovoru slovenskim romarjem na Trgu svetega Petra med splošno avdienco)[1]
  • Slovenci so bili v stari dobi razdeljeni na več plemen. Po dr. Miklošiču so to: venetski/beneški, karantanski/noriški, panonski, dakijski in bolgarski Slovenci. Mednje so se v 7. stoletju priselili Bolgari, Srbi in Hrvati, v 10. stoletju pa še Madžari. Vsi ti so staroselskim Slovenom zavladali in jih počasi asimilirali. (Josip Šuman)[2]
  • Sprejemamo vas z veseljem kot dobre sinove in hčere, kot zveste otroke, ki so prišli v jubilejnem letu obiskat svetega očeta. Sprejemamo vas z veseljem zlasti zato, ker ste zastopniki Slovencev - to ime veliko pomeni -, ker ste zastopniki onega naroda, ki je bil vedno zvesto udan rimsko katoliški cerkvi in od katerega upamo, da bodo sinovi hodili po istih stopinjah, po katerih so hodili njihovi očetje, da bodo zmagali sedanje in prihodnje težave. V dokaz naše posebne naklonjenosti vam podajamo čudodelne svetinje in želimo, da bi se tudi njene milosti razlile na vas, na vaše sorodnike in prijatelje, na vse katere zastopate. (papež Pij XI. v nagovoru slovenskim romarjem)[3]
  • V slovenskem narodu je veliko lepega in zdravega ter občudovanja vrednega, denimo izumitelji, umetniki, glasbeniki ... tem je treba posvečati pozornost. (Jože Urbanija)
  • Zdaj šele moremo prosto dihati, zdaj šele smemo reči, da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisni pojem..., kakor so o nas vedno mislili Nemci in kar so tudi že — odkritosrčno govoreč — žalibog naši jugoslovanski bratje, Čehi in drugi Slovani o nas mislili: da smo namreč skorej gotovo za večne čase brez vsakega rešenja germanizatorskemu aligatorju v žrelo padli. (Valentin Zarnik v Novicah ob uspehu slovenskega bloka na volitvah 1867)[4]
  • Slovenci smo izgubili toliko svojega narodnega življa in svojega ozemlja predvsem zaradi gospodarske premoči nemštva. Kjer se usede nemški kapital in nemška industrija, prihaja z njo gospodarska premoč nemštva, odvisnost našega naroda od Nemcev in potujčevanja. (Evgen Lampe, slovenski politik in duhovnik)[5]
  • Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: „Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!“! (Ivan Cankar v Kurentu)[6]
  • Slovenci so odlični organizatorji: dolgo trpljenje in boji njihovega nesrečnega rodu so jim utrdili značaj, da je kot iz jekla. S svojo praktično-trezno usmerjenostjo so bili nenadomestljivi sodelavci za nas idealiste sanjače. (Vladimir Gaćinović, bosanski-srpski revolucionar in vodja Mlade Bosne)[7]
  • Če bi bilo potrebno, da se ruski narod z orožjem bori samo pol dneva, da bi osvobodili Slovence, jaz na to ne bi pristal. (izjava Sergeja Sazonova dvema srbskima odposlancema iz leta 1915) [8]
  • Naši sovražniki so hoteli stigmatizirati naš narod, da je naš narod bil v taboru premaganih. Iz dejstva, da se je naš narod boril na neki fronti, se ne sme nič sklepati. Vprašati se moramo, kakšen je bil pravi notranji motiv. Delal je to naš narod, ker je sugestivno čutil, da se bori proti nepravičnosti, proti Londonskem[u] paktu. V svoji duši po svojih pogledih na najvišje državne probleme je bil cel naš narod v taboru zmagovalcev in ne premaganih.(Bogumil Vošnjak, slovenski diplomat in politik)[9]
  • Človeku, ki se zaveda z vso jasnostjo, da je slovenstvo kot narod dejstvo in dolžnost in ki se dosledno temu tudi zaveda, da je usoda Slovencev odvisna predvsem od njih samih, od njihove lastne sile duha, srca in razuma, borbenosti in pripravljenosti na žrtve, ne pa od kateregakoli drugega naroda. (Lojze Ude v članku leta 1928)[10]
  • Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev. Nekoliko pohlepni, morebiti zato, ker je bil boj za obstanek vedno trd, so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez praveg cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem. (Thomas Rapp, britanski diplomat)[11]
  • Ko prebiram lepi katalog, ki ga je sedem učenjakov sestavilo za dražbo mecklenburške zbirke, ter srečavam v njem imena najraznovrstnejših narodov in plemen, ki so v pradavnini živela ter se kretala po Evropi, tedaj mi oko nehote išče ime mojega naroda, ki je bil poldrug tisoč let lastnik in čuvar teh bajnih zakladov. Zaman! Nekje je sicer zapisano ime kraljevine, nekje tudi ime upravne edinice, v kateri leže danes njih najdišča, o narodu samem pa niti besedice. Kot da smo srednjeafriško pleme, ki nima svojega narodnega imena, temveč samo biološki naziv, kakor ga ima kaka pasma vijolic ali kuncev. Morda pa so nas zamolčali iz obzirnosti. Ali naj ves svet izve za naše ponižanje? Ali naj res izve, da živi v kulturni Evropi narod, ki je bil lastnik in čuvar tega bogastva dljè, kot je trajala hallstattska in keltska doba skupaj, ki je poldrug tisoč let pomagal vzdrževati na tem ozemlju štiritisočletno zvezanost indoevropske kulture in civilizacije ter jo tudi uspešno branil s svojo krvjo: pa je šel in je kot Ezav za skledo leče prodal svoje prvenstvene pravice nad zakladi, ki so vzrastli iz njegove zemlje in bili v njej zakopani. (Pavel Grošelj dražbi mecklenburške zbirke v New Yorku in Slovencih)[12]
  • Naselili smo se na križišču potov, ki vodijo od severa na jug, od vzhoda na zahod. Drzno smo se zarili v Srednjo Evropo in ko se je ta, ob preseljevanju narodov vsa nemirna, zopet umirila, smo se znašli, najmanjši med slovanskimi narodi, na točki, kjer se stikajo tri velike evropske rase. Težko, za nadaljnjo usodo Slovencev odločilno dejstvo! Izgubili smo kmalu svojo politični samostojnost, menjali gospodarje in gledali borbe tujerodnih mogočnikov za našo zemljo. Če bi nam bilo usojeno, da izginemo, bi se bilo to že zdavnaj zgodilo. Toda vse je minilo, narod v temeljih zdrav, pa je ostal, vztrajal in se kalil ob naporih tujih sil, ki so si postavile cilj, da uničijo vse, kar je slovenskega. V teh borbah je politično dozorel in zmagal. (Anton Korošec, slovenski politik)[13]
  • Stvar je nujna in ne trpi nobenega odlašanja. Ne smemo prezreti, da se je ravno položaj Slovencev v Jugoslaviji po sporazumu s Hrvati močno spremenil. Postali smo proti svoji volji nek mrtev del državne celote, brez pravega skupnega in brez zadostnega lastnega življenja. Ravno v tem pa je največja nevarnost sednjega našega stanja, pa naj si bo za nas same ali za državo kot celoto. V teh težkih dneh ravno mi Slovenci ne smemo biti le pasiven trpen objekt vladanja in upravljanja brez pravega sodelovanja in brez prave soodgovornosti, marveč moramo zaživeti posebno močno narodno in politično življenje, moramo postati zares živ in aktiven ud državnega organizma. (Andrej Gosar)
  • Trditvi, da smo politično zrel narod, bom pritrdil šele, kadar bo individualno politično dejstvovanje obsegalo vsa vprašanja in probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegova razmerja do socialnih organizacij naroda in države. Zato pa je treba še močne politične vzgoje. Meni se zde politične razmere pri nas znak naše politične primitivnosti. (Anton Melik, slovenski geograf)[11]
  • Slovenci ne smemo s prekrižanimi rokami čakati, kako nam bo človeštvo rešilo najvažnejše človeške probleme. Saj smo drobci človeštva in dolžni pomagati. Toda le, če vemo, kakšne so razvojne podlage in smeri človeštva, moremo hraniti in braniti, kar je našega. (Milan Vidmar, slovenski elektroinženir in šahist)[14]
  • Tudi Slovencem je dal Bog kos siromašne zemlje, ki jo je pa obdaril s posebno lepoto – dal jim je tudi jezik, da v njem govorijo, molijo in pojejo in je tako lep, da se še angelci radujejo, kadar ga slišijo… In greh bi bilo, otroci moji, velik greh, če si damo vzeti, kar smo prejeli iz božjih rok. Ljubite svojo zemljo in svoj jezik! (France Bevk, slovenski pisatelj)[15]
  • Slovenski človek, ki vse to ve in nekaj bere, da bi se ne uprl sužnosti? Ti, mož, potomec tistih junaških prednikov, ki so pred Turkom obranili našo deželo, boreč se za križ častni in svobodo zlato, ti da bi se v nevarnosti ne postavil v bran? Ta kmet, sin tistih puntarjev, ki so nekdaj naskakovali tujčeve graščine, ta da bi dopustil, da njegova zemlja, ki je danes svobodna, zopet pride pod kake pritepence? On, ki bi se pravdal za eno brazdo do smrti, da bi dopustil, da vso deželo pograbi tujec? In slovenske žene in dekleta, hčere tistih, ki so nekdaj pesjane polivale z vrelo smolo in ki so še nedavno izpričale svoje junaštvo pobirajoč podpise za našo svobodo v brk tujemu žandarju, ki je strahoval deželo, da bi v sedanji odločilni uri odpovedale? (Janez Janžekovič, slovenski duhovnik in filozof)[16]
  • Neusmiljeno je potrebno pokoriti to uporno ljudstvo. Ravnati je potrebno kot Julij Cezar v nepokorni Galiji. Iztrebiti je potrebno vse moške te preklete rase. (Benito Mussolini o Slovencih v Gorici 31. Julija 1942)[17]
  • V nobeni jugoslovanski deželi, pri nobenem jugoslovanskem narodu ni bilo tolikšne samozavesti, tolikšnega navdušenja nad ustvarjanjem svoje lastne države. Tega sem se zavedel šele med zasedanjem slovenskih odposlancev, ki se je začelo v Kočevju 1. oktobra 1943. (Milovan Đilas, črnogorski politik)[18]
  • Kot zel urok pa vse politično življenje Slovencev spremlja pomanjkanje čuta za pomen državnih struktur, za javnopravne in državnopravne elemente narodovega organizma. To dokazuje zgodovina prav do današnjih dni, celo vprav še v naših dneh. (Franc Dolinar, slovenski duhovnik)[19]
  • Narod, ki barva svoje telegrafnice zato, da ne bi tako brezupno osamljene štrlele kvišku, ne more propasti! (Haile Selassie I. med obiskom Slovenije)[20]
  • Vsi tisti Slovenci, ki jim sedanja Srbija in bratsko enotna Jugoslavija nista po godu, se lahko mirno izselijo v Gradec ali Philadelphio. (Mihailo Švabić o Slovencih na mitingu resnice na Ušću v Beogradu 21. 11. 1988))[21]
  • Temu malemu narodu je treba priznati nadarjenost za politiko, spretnost in prebrisanost, s katerimi je premagal Srbe in razdejal Jugoslavijo. Korošec,Kardelj, Kavčič, Dolanc, Kučan so ustvarili samostojno slovensko državo pod pokroviteljstvom Jugoslavije in znotraj utvare srbskega jugoslovanstva. Slovenski politiki so bili poleg Mačka, Tita in Bakarića najponosnejši in najuspešnejši jugoslovanski politiki po prvi svetovni vojni. (Dobrica Čosić o Slovencih)[22]
  • Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ni imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel. (Ivan Kramberger v govoru leta 1992)[23]

Pregovori[uredi]

Viri[uredi]

  1. Papež Slovencem: »Ohranite družino!«, Druzina.si, pridobljeno 17. december 2015.
  2. Josip Šuman, Slovenci - Die Slovenen, Založba Amalietti & Amalietti, 2011, pridobljeno iz: Spletne knjigarne Doria
  3. Janez Ložar, Niti Jud, niti Scit, ampak oče vseh narodov; v: Ti si skala, Akademska zveza, Ljubljana 1934, stran 35, (COBISS).
  4. Afirmacija, Savel-hobi.net, pridobljeno 10. september 2017.
  5. Zamolčani mož, ki je postavil na noge slovensko gospodarstvo, Aleteia.si, pridobljeno 2. marec 2018.
  6. Slovenska slovnica 1956, Amebis.si pridobljeno 10. december 2017.
  7. Kliči Gavrila za umor, Delo.si pridobljeno 30. januar 2019.
  8. Soška fronta ali kako so Slovenci branili zahodno mejo, siol.net, pridobljeno 8. avgust 2017.
  9. Vloga Bogumila Vošnjaka v prvi svetovni vojni inneposredno po njej, Dlib.si, pridobljeno 6. oktober 2017.
  10. Borba za priznanje slovenskega naroda v kraljevini SHS in Slovenci izven njenih mej, dlib.si pridobljeno 2. junij 2018.
  11. 11,0 11,1 Kako smo se (na)učili demokracije, Siol.si, pridobljeno 13. december 2018
  12. Janez Dular, Kako je nastala in zakaj je odšla na tuje mecklenburška zbirka (The origin of the Mecklenburg Collection and why it was moved abroad), Academia.edu, pridobljeno 4. november 2016.
  13. Vprašanje domoljubja na Slovenskem v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije 1918–1941
  14. Odgovornost do človeštva, Nato.gov.si, pridobljeno 16. december 2018.
  15. [1], Dso-preddvor.si, pridobljeno 16. december 2018.
  16. [2], Dlib.si, pridobljeno 16. december 2018.
  17. Proslava, vrtovin.si, pridobljeno 24. marec 2018.
  18. Slovensko nacionalno vprašanje, Mladina.si, pridobljeno 26. september 2019.
  19. ZAVEZA ŠT. 1 – IDEJA SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE (FRANCE DOLINAR), zaveza.si, pridobljeno 9. marec 2018
  20. Girma T. Fantaye: “Ne moremo živeti v zaporu!, Val202.rtvslo.si, pridobljeno 14. december 2018.
  21. Kverulant, Mladina.si, pridobljeno 04. avgust 2017.
  22. Spomini Dobrice Ćosića, Mladina.si, pridobljeno 10. avgust 2017.
  23. Ivek nas je opozarjal: Odprite oči, Slovenci, Slovenskenovice.si, pridobljeno 16. december 2018.

Glej tudi[uredi]