Ivan Kramberger

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Ivan Kramberger
Rojstvo 4. maj 1936({{padleft:1936|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Ženjak[d]
Smrt 7. junij 1992({{padleft:1992|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (56 let)
Jurovski Dol[d]
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklic inženir, politik, izumitelj

Ivan Kramberger, slovenski inovator, dobrotnik, pisatelj in politik, 1936–1992.

Navedki[uredi]

  • Pri srcu mi ostajajo siromaki in bolni.
  • Meni gre za to, da pomagam ubogim in revnim ter tistim, ki jih nova oblast meče iz služb. Živimo v času, ki ni niti najmanj naklonjen delavcem, in nobene druge rešitve ni kot ta, da smo med seboj usodno povezani. Noben plebiscit nas ne bo odrešil. Prišlo je tako daleč, da delavec nima nobene veljave več. Manj je vreden kot smeti. Direktor ga lahko vrže iz tovarne brez vsakega razloga. Če bo naša stranka DONS prišla na vlado, bo za zgodovino naredila največ, vse, kar je v njeni moči. Omogočila bo svobodno trgovino, carinske olajšave - vse v smeri razvijanja gospodarstva. Delovala bo kot menedžer, kot delujejo vlade v drugih državah. V politiki morajo biti predvsem pravi ljudje, gospodarstveniki. Vsi mediji, televizija, radio, časopisi morajo biti popolnoma neodvisni, nadstrankarski, vlada nanje ne sme vplivati. Zelo me je prizadelo, ko sem videl, da so nekatere naše tovarne čisto na dnu. Pa ne zaradi delavcev, ampak zaradi politike, davčnega sistema, saj morajo plačevati skoraj več davkov, kot pa zaslužijo.
  • Tudi to, kar počenja Cerkev, ni dobro. Preveč se vmešava v politiko. Jaz sem veren človek. Spoštujem vero in zmeraj sem govoril, da je bil Jezus Kristus prvi pravi komunist, ki je revežem pomagal in se zanje žrtvoval.
  • Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu – bi dež ropotal po njih kot hudič! Ampak da me zdaj ne boste narobe razumeli, jaz ne šimfam tistih komunistov, ki so pošteni. Niso vsi komunisti lopovi, dragi Slovenci. Tako kot tudi niso vsi duhovniki pokvarjeni.
  • Kar se Janez nauči, to Janez dela. Pri nas pa se je najlažje naučiti spreminjati prepričanje. In če se Janez nauči spreminjati svoje prepričanje, če se nauči obračanja za koristmi, bo to počel nenehno. Na vaš račun. Vid’te, ti so najbolj pokvarjeni. Danes je komunist, jutri je cerkven. Zato pravim, tisti ta pravi komunisti so to tudi ostali, dragi Slovenci. Ta pa, ki se obrača kot veter sem pa tja – to so najslabši lumpi. In na nesrečo jih je med nami veliko.
  • Tako daleč je prišlo pri nas, tako daleč je šla ta lažna demokracija: eni bogatijo, da ne vejo kam z denarjem, drugi pa so taki reveži, da niti za kruh nimajo. Vidite, ponoreli so! Ponoreli so: vsak bi rad bil minister, v vladi, v nadzornem svetu, zakaj neče biti delavec, zakaj noče biti vratar, zakaj ne gre noter v železarno, na primer, naj tam švica pri kotlu. Samo pri koritu bi radi b’li, radi bi dobro živeli – na vaš račun.
  • Ne more vsak minister imeti svoje vlade. Prvo je delavec, prvo je revež. Šele potem oni gori. Naš davčni sistem je najslabši na svetu, saj je višji davek na osnovno hrano (mleko in kruh) kakor na alkohol in avtomobile. Tudi reveži, upokojenci in invalidi morajo plačevati davke. Za orožje je denar, za zdravstvo pa ne. Našo lepo deželo Slovenijo razprodajajo tujcem. Razprodajajo tudi tovarne in če bo šlo tako naprej, bomo kmalu kakor Indijanci. Na žalost brez svojega geta.
  • Kučana visoko spoštujem, on je velik človek. Če bom predsednik, mu bom naredil še večji spomenik, kot ga ima Kardelj, ker si ga zasluži. Volivce pa opozarjam, ne volite ga, ker je komunist. V ozadju so komunisti. To je nevarnost. Kramberger komunistov ne mara. On spoštuje Cerkev, vero, Boga, komunisti pa tega ne spoštujejo. Samo to je razlika.
  • Verjemite mi dragi Slovenci, ta slovenski narod bo suženj, suženj Evropi in temu slovenskemu narodu se bo hudo godilo! Vi boste preživeli Vi, ampak kaj bo z vašimi otroci, dragi Slovenci. Vi se boste v grobu obračali, ker bo otrokom slabo šlo.
  • Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ni imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.
  • Vidite, nobenih zakonov ni, če boste vi kaj ukradli, vas bodo takoj zaprli in še službo boste izgubili. Oni pa cele tovarne kradejo. Cele tovarne in nobeden nič ne odgovarja!

O njem[uredi]

  • Dobri človek iz Negove
  • Ni poznal na uro, a je bil zmeraj točen, bil je kvečjemu polpismen, a je od vseh slovenskih piscev prodal največ knjig, bil je dimnikar, ki je imel dializne aparate v malem prstu, obvladal je Mercedesov motor, ki je, skratka znal postoriti velike stvari. (Srečko Niedorfer, slovenski novinar)
  • Ne vem, bil je nepredvidljiv in imel je svoje trdne cilje, gotovo bi še kandidiral. Ko mi je prvič rekel, da bo kandidiral za predsednika, me je skoraj kap, on pa je mislil resno in začelo se je. Končalo se je tragično. Motil je tiste, ki so se hoteli prebiti v slovensko politiko. Hoteli so se ga znebiti. Vsi v Sloveniji vemo, da je bil to politični umor. (Krambergerjeva žena Marjeta)
  • Ivan Kramberger je genialen človek, to je dokazal že v Nemčiji s svojimi uspehi pri aparatu za dializo. Genij je namreč človek, ki brez šol in mimo šol doseže izredne uspehe, do katerih se drugi ne povzpnejo niti z najvišjo šolsko izobrazbo. Zato so genialni ljudje sredi družbe povprečnih oseb vselej dobesedno nekaj posebnega, pravi posebneži tudi v načinu življenja, govorjenju in vedenju. Tak je bil Ivan Kramberger... Ivan Kramberger se izkazuje sredi naše družbe ne samo kot genialen duh, temveč tudi kot izreden dobrotnik, človek dobrega srca. Vedeti pa moramo, da en sam človek ne more nikoli nadomestiti vsega, kar je dolžna storiti družba kot celota. (Anton Trstenjak, slovenski filozof)
  • Poznal sem tri Ivane. Morda še katerega, na vsak način pa je bivalo v Krambergerju več oseb oziroma več značajev. Kadar so se mu ljudje smejali in ga hvalili ali se jezili nanj oziroma ga celo preklinjali, v meni niso našli hvaležnega sogovornika. Prepričan sem bil, da ne prvi ne drugi ne tretji niso poznali pravega Ivana. Nekateri so mu prehitro nasedli, drugi so mu delali hudo krivico...
  • S svojim pogumom, neposrednostjo in dobroto je Ivan Kramberger predstavljal prototip novega državljana, temeljni kamen, na katerem stoji ali pade vsaka država. Kramberger ni nasledil bogastva, pač pa si je vse zaslužil; ni kradel revnim, da bi si tlačil v svoje žepe in žepe bogatih prijateljev, tako kot so to kasneje počeli slovenski tajkuni, pač pa je svoja, iz današnje perspektive skromna sredstva delil z najbolj potrebnimi in pozabljenimi v Sloveniji in celo izven njenih meja. Bil je pastirček, ki je postal inovator in politik. Bil je slovenska različica uresničitve "ameriških sanj." Kramberger je bil ob tem tudi neprekosljiv filantrop in kozmopolit. Z vsem tem si je človek, ki je tako rad nosil klobuke, res zaslužil, da si pred njim vsi v Sloveniji in izven nje pred njim - snamemo kape in klobuke. (Igor Mekina, slovenski novinar)
  • Brez vsakega dvoma je Ivek, mož številnih zamisli in fantazij, v slovensko politiko vnesel nov element, orodje. Imenoval bi ga nenavadno nastopaštvo z zanimivo scenografijo in nenavadnimi rekviziti. Z vso svojo kramo in pojavo se je obrnil k navadnemu človeku. Ne vem, koliko je bilo v tem (pre)računa in koliko srca. A niti ni važno, bilo je učinkovito. (Marjan Bauer, slovenski novinar)
  • Umrl je Ivan Kramberger, človek iz ljudstva. Najbolj kontroverzna osebnost slovenskega javnega življenja. Vest vseh nas. Brezobziren kritik, ki je znal biti tudi žaljiv, pa vendar čudovit in dober človek iz Negove. Bil je zločinsko umorjen na svojem političnem shodu med svojimi ljudmi v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Demokracija v naši mladi državi se je za hip ustavila. Zamajala se je vera v boljši čas pri tisočih ljudeh, ki so ga spoštovali.
  • Jurovski dol je prispodoba države, v kateri nikogar ne želimo obsojati zaradi zločina, ki ga ni mogoče zanikati. Raje gledamo stran in se pretvarjamo, da so naši sosedje, četudi so bili na sodišču obsojeni, v resnici nedolžni... Ko smo se v petek s kolegi odpravili v Jurovski dol, kjer je - takšna je pač uradna zgodovinska resnica - Peter Rotar z lovsko puško z razdalje okoli 65 metrov smrtno ranil Ivana Krambergerja, sem pričakoval, da bo na mestu zločina kakšen znak, obvestilo, ki bi obiskovalca opozorilo na tragičen dogodek pred četrt stoletja. Vendar ga ni. Še več: ničesar ni v tej vasici, kar bi nakazovalo na edini doslej izvedeni atentat na kakšnega politika v Sloveniji v zadnjih desetletjih. Podobna je zgodba s povojnimi grobišči, ki se odkrivajo šele zadnja leta, pa še to mučno in neskončno počasi. Kot da bi šlo za neko drugo, ne našo zgodovino. Kot da bi šlo za nekaj, s čemer nimamo ničesar in zato zavestno tlačimo v pozabo. (Dejan Steinbuch, slovenski novinar)

Viri[uredi]