Povojni izvensodni poboji v Sloveniji

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Telegram Edvarda Kardelja Borisu Kidriču, kjer mu naroča pospešitev pobojev

Povojni poboji so izraz za izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Izraz predstavlja povojne revolucionarne čistke imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča, rezultat morije, so bila desetletja načrtno skrita pred javnostjo, dasiravno so lokalni prebivalci vedeli zanje. V veliki večini primerov je šlo za likvidacije na samem mestu grobišča. Do sedaj je evidentiranih okoli 600 množičnih grobišč. Razkrivanje, evidentiranje in urejanje grobišč se je javno pričelo šele po slovenski osamosvojitvi oziroma po koncu enopartijskega režima.

O njih[uredi]

  • Toda premagali bomo vse pomisleke, ki bi nas ovirali pri izvajanju maščevalnega poslanstva, kajti žrtve morajo biti maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je rastlo takšno drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. (Tone Seliškar, slovenski pisatelj maja 1945)[1]
  • Kar se tiče izdajalcev je to stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino. In samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. (Josip Broz Tito v Ljubljani 26. maja 1945)[1]
  • Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. (telegram Edvarda Kardelja presedniku slovenske vlade Borisu Kidriču 25. junija 1945)[2]
  • Izginiti mora vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega. (Josip Vidmar leta 1945)[1]
  • Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir. (zapis Edvarda Kocbeka v dnevniku 3. septembra 1945, njegove prva omemba povojnih pobojev)[3]
  • Če sta bila vojna zločinca moja brata, čemu jih niste dali pred sodišče? Seveda vi in vsi vaši krvavi pomagači pač veste, da so bili vsi ti fantje poštene, vedeli ste že takrat, da jih boste morali enkrat izpustiti, a ste se bali, da bi jih preveč ostalo, bali ste se jih – udarnikov, vi bojazljivci, ki imate težko vest, da se bojite tudi sence vsakega poštenega človeka. Pa saj se lahko bojite, kajti: kri njih, ki je bila po nedolžnem prelita dva meseca po končani vojni, bo nekoč zadušila tudi vas vse. (iz pisma, ki ga je sestra dveh umorjenih domobrancev v septembru 1945 pisala Borisu Kidriču)[4]
  • Ta usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, a je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo tudi do strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost. Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtve napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihailovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko! (Karl Novak, poveljnik slovenskih četnikov, zapis iz 9. decembra 1945)[5]
  • Gledam otroke in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njene grehe in nisem nastopil zoper nje. Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv.(zapis Edvarda Kocbeka v dnevniku 3. novembra 1949)[6]
  • Kolona avtomobilov je zavozila v gozd … Nepretrgoma so odmevali rezki rafali … Stroji so se ustavili … Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo … Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah … V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju … nenadoma je zasijala pred njimi temina brezna … Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja … (Tone Svetina, slovenski pisatelj)[7]
  • Kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti. (Edvard Kocbek leta 1975)[7]
  • V nekem pamfletu, ki je zagledal luč v tržaškem Zalivu, je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah, v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov v boju z banditizmom in najbrž tudi zato, ker je še pred kratkim oboroženo ljudstvo uničilo do poslednjega člana uvoženo ustaško tolpo. Seveda tako ne bomo ravnali niti mi, ki smo stopili v jesen svojega življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožiti naše ljudstvo. (Mitja Ribičič leta 1975, slovenski komunist in politik)[7]
  • v spomin na neštevilne nedolžne može, žene in otroke iz Sovjetske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav, ki so jih komunistične vlade ob koncu druge svetovne vojne po repatriaciji zaprle in pobile. (zapis na spominski plošči v Londonu iz leta 1978)[7]
  • Danes lahko rečemo, da jih komunistični oblastniki niso pobili zato, ker bi bili vsem naložili odgovornost za zločine, ki so jih nekateri napravili v okupatorjevi službi, ampak predvsem kot svoje politične nasprotnike. Drugače bi jih bili postavili pred ljudska sodišča, ki bi bila krivce brez dvoma kar najstrože obsodila, nedolžne pa bi bili pustili domov. Dejstva, da niso nikoli javno priznali tega množičnega umora, ki še presega katynskega, in da si ni upal nihče prevzeti zanj odgovornosti pred javnostjo, dokazuje, da se tisti, ki so ga ukazali, dobro zavedajo, da so storili s tem zločin. (Franc Jeza, slovenski novinar)
  • Pokol na tisoče domobrancev v Rogu je hud zločin, saj so ceno oboroženega boja zoper OF in antifašizem s smrtjo plačali tisti, ki so bili v resnici najmanj odgovorni, medtem ko so se krivci večinoma umaknili v Argentini. (Vekoslav Grmič slovenski škof)
  • Pobiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodom! Ne samo nad tistimi, ki so bili pobiti, temveč tudi nad tistimi, ki so ostali živi. Ni le greh nad poraženci, temveč tudi nad zmagovalci samimi. Nad nami. (Spomenka Hribar, slovenska publicitska)[8]
  • Partizanstvo izdajajo tisti, ki brez rezerve branijo povojne izvensodne poboje! Izdaja partizanstva so bili namreč tudi izvensodni poboji! (Franc Šetinc, slovenski novinar in politik)[9]
  • Oblast, ki se je rojevala ob velikem zločinu na tisoče brez sodbe pobitih svojih državljanov, ne more na taki osnovi ustvariti notranje družbene povezanosti, potrebne za trajno in tvorno sožitje, ne da bi ta zločin obsodila in njegove posledice vsaj moralno do možne meje popravila. (France Bučar, slovenski politik)[10]
  • Še zdaj ne obstaja beseda zločinci za storilce teh zločinov, ker če zločincev ni, potem tudi zločina ni. (Tine Hribar, slovenski filozof in politik)[11]
  • Ta strašna morija, ki se je zgodila po vojni, je pravzaprav največji poraz komunistične partije in bis­tveno omadeževanje tistih partizanov, ki so šli z dobro voljo in dobrim namenom v boj za Slovenijo. V jedru vse to meče senco na njihov boj in lahko rečemo, da ga spreminja v poraz, od katerega si ne bodo opomogli kljub vsem opravičilom in poskusom, da bi izbrisali spomin na to sramoto in strašni zločin. (Franc Rode leta 2012, slovenski kardinal)[12]
  • Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. (Mehmedalija Alić, slovenski rudar in vodja del na povojnem grobišču v rudniku Huda jama)[13]
  • Prav vsi, razen enega visokega častnika, so bili potrti, kot da jim je bilo nerodno. Nekateri med njimi so se izrecno spraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno. Vsi, ki je z njim govoril, so to počeli v Kočevskem rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje. Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti... (Zdenko Rotar, slovenski profesor, obveščevalec in partizan)[14]

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 1,2 Zakon o koncu revolucije, Mladina.si, pridobljeno 2. september 2017.
  2. Tovariši, še pomnite Kardelja?, Gorenjskiglas.si, pridobljeno 2. september 2017.
  3. Kocbekovo zrcalo slovenskemu 20. stoletju, Delo.si, pridobljeno 2. september 2017
  4. Heroji zvestobe in nenasilja, Časnik.si, pridobljeno 16. december 2017
  5. [1]
  6. Igor Omerza, Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584, pridobljeno 2. september 2017.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 SPRAVA IN ZASTAVA NAŠE REVOLUCIJE, Pogledi.delo.si, pridobljeno 2. september 2017.
  8. Hribarjeva: Priložnost za novi začetekSiol.net, pridobljeno 6. februar 2018.
  9. [2]
  10. Umrl je starosta slovenske politike France Bučar, Druzina.si, pridobljeno 13. december 2018
  11. [3]
  12. [4]. Gorenjskiglas.si, pridobljeno 11. november. 2017.
  13. Sv. Barbara ali Kako resnica skozi stene hodi, Branenacesti.blogspot.si, pridobljeno 9. december 2017
  14. Znamenja resničnosti, Mladina.si, pridobljeno 16. december 2017