France Bučar

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 2. februar 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})
Bohinjska Bistrica[d]
Smrt 20. oktober 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (92 let)
Bohinjska Bistrica[d]
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija[d]
Poklic odvetnik, politik, pravnik, partizan

France Bučar, slovenski disident, politik in pravnik, 1923–2015.

Navedki[uredi]

  • Ker je v našem sistemu vgrajen stimulans biti povprečen oziroma težnja biti podpovprečen. (o tem, da leto dni po vstopu v EU posebnih sprememb pri nas pravzaprav še ni opaziti)
  • Glavnika skoraj ne potrebujem. (o negi las)
  • Slovenija nikoli ni nastopala proti Jugoslaviji. (o dobrih prijateljih)
  • Toda Cerkev je slaba konkurenca državi. Zelo veliko ljudi, tudi formalnih katoličanov, se obnaša kot naši liberalci. (o konkurenci)
  • Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda! [1]
  • S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja. (ob nastopnem govoru leta 1990 kot predsednik republiške skupščine)[2]
  • Mi tle ne boš afne guncal (besede namenjene Vitomirju Grosu, ki je v parlamentu delil banane)[2]
  • Če je politika le sredstvo za osebni uspeh, kar je danes na žalost precej res, naša bodočnost ni ravno rožnata. Seveda je osebni uspeh tudi sestavina politike, kot je sicer v vsaki dejavnosti. Ne more pa biti cilj sam po sebi, ki mu žrtvuješ tudi politiko samo. Tedaj postane politikanstvo. Delo v politiki je poslanstvo. Samo takrat lahko opravičuje tudi osebni uspeh, ki pa je vedno podrejen. Tako pojmujem tudi svojo vlogo v politiki, v katero sem bil postavljen po volji drugih. Za nobeno mesto v politiki se nisem potegoval po lastni pobudi, vedno na željo drugih. Ko pa sem kandidaturo sprejel, sem jo pojmoval kot dolžnost. Opravljal sem jo z veseljem. In ko se je navadiš, postane tudi politika »železna srajca«. Težko se od nje posloviš. To velja tudi zame. (v intervjuju za Novo revijo leta 2000)[2]
  • Banka je deponentu kadarkoli dolžna vrniti denar, pa naj bo iz Culukafrije ali Hrvaške. (v pogovoru za Mag, oktobra 2002)[2]
  • Janša je kljub protikomunistični retoriki »največji komunist med komunisti. Od 90. let naprej ima en sam cilj, to je priti na oblast za vsako ceno« (v pogovoru za Mladino o Janši leta 2013)[2]
  • Slovenija mora izstopiti iz mrtvila, če želi preživeti. (ob predstavitvi knjige Prelom, do katerega ni prišlo, marca 2015)[2]
  • Če si bil partizan, si danes že napol inkriminiran. Prej pa si bil tako rekoč plava kri. Nisem nič ponosen. To sem dojel kot nekaj popolnoma normalnega, ko dolžnost. (v intervjuju za Večer, februarja 2012)[2]
  • Lahko sem prišel do penzijona, ker sem imel službenih pa partizanskih pa dvojnih let kolikor hočeš. Komur leta manjkajo, mu jih jaz lahko dam cel koš. (v intervjuju za Playboy, julija 2011)[2]
  • Berem Delo, malo pogledam še druge, drugače pa berem tuje časopise. Naročen sem na Economista, ki je fantastična revija. Prej, ko je bil edini vir, sem ga komaj čakal, zdaj pa ni več tako zanimiv. (v intervjuju za Playboy, julija 2011)[2]
  • Saj ne vem, ali se mladi ljudje za te stvari sploh zanimajo. To je v veliki meri res problem. Indiferentnost je največje zlo. Biti indiferenten je huje kot imeti napačna stališča. In v veliki meri nam je uspelo iz velikega dela mladih, ki so nosilci bodočega razvoja, narediti indiferentne ljudi. Prevladuje stališče, da ni mogoče ničesar narediti, saj tako ali tako odločajo drugi. V praksi se je pokazalo, da je pametneje držati jezik za zobmi. Zakaj bi se izpostavljal? Pameten človek se ne izpostavlja! Ko prevlada ta miselnost, je vrag. (v intervjuju za Primorske novice, marca 2015)[2]
  • V teoriji so referendumi nekaj dobrega, a če govorim metaforično, z nožem lahko režete kruh, ali pa zbadate ljudi v hrbet, odvisno kdo ga drži v roki, in tile naši politiki kruha z njim pač ne režejo. Njihova želja je oblast. (v intervjuju za posebno izdajo Mladine, junija 2011)[2]
  • Početje naše vlade, opredeljevanje do krize, tajkunov, prevzemov, to vse je vprašanje vrednot, ideološke usmeritve. In to zdaj prodira na novo tudi na Zahod, kjer so nekaj časa zviška gledali na nas, kaj se ukvarjamo s problemi, ki so zanje že zdavnaj mimo. Glavni problem namreč ni gospodarska kriza, ampak filozofski, svetovnonazorski: ali moremo s tem pogledom oziroma ekonomskim konceptom v bodočnost, ali ni sedanja ekonomska kriza v bistvu kriza vrednot. (v intervjuju za Večer, maja 2009)[2]
  • Ne spadam v nobeno shemo, resnično ne. Poglejte, intelektualec ne spada v nobeno tako stranko, kjer bi moral marširati, kot šefi ukazujejo. Ustvarjam si svoje mnenje in poglede in če ne ustrezajo političnim shemam, pač hodim po svoje. (odgovor na vprašanje o politični opredelitvi v Sobotni prilogi, aprila 2004)[2]
  • Vedno se je treba bati lastne nevednosti in nerodnosti. Najslabše pa je zanašati se samo na drugega. Mnogi, ki so kritični do vlade, večkrat govorijo, češ, hvala bogu, da gremo v EU, nas bodo vsaj naučili reda ... Če potrebujemo drugega, da nas bo navadil reda, potem smo ničvredni in tak red tudi ne bo nič veljal. Do tega moramo priti sami, ne pa pustiti, da nam vse vsiljujejo drugi. (v intervjuju za Sobotno prilogo aprila 2014 odgovarja na vprašanje, česa bi se morala bati Slovenija ob vstopu v EU in Nato)[2]
  • Mene sprejemajo za Bohinjca, če pa je kakšna ženska bolj žleht, me pa z Ljubljančanom ozmerja. (v pogovoru za Gorenji glas, oktobra 2002)[2]

O njem[uredi]

  • Zaradi poguma, s katerim nastopa sredi naše preplašenosti, zardi etičnosti, ki jo vnaša v naš cinizem, zaradi intelektualne evropskosti, s katero govori sredi naše provincialnosti moram čutiti do njega samo najvišje spoštovanje. (Alojz Rebula, slovenski pisatelj)[3]
  • Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu. (Jure Trampuš, slovenski novinar)[4]
  • Franceta Bučarja bomo vselej doživljali kot enega od ustanovnih očetov slovenske demokracije in samostojne države. (Borut Pahor, slovenski politk)[5]
  • France Bučar je bistveno sooblikoval slovensko pot v demokracijo in samostojno državnost. V osemdesetih letih se je po odstranitvi s pravne fakultete močno posvetil kritični analizi totalitarizma, sodeloval v 57. številki Nove revije, bil član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, soustanovil je SDZ. Z veseljem smo ga izvolili za prvega predsednika demokratične slovenske skupščine. Svoj pečat je dal tudi ustavi Slovenije. Kot domoljub, demokrat in kritičen mislec se je ukvarjal s temeljnimi vprašanji Slovenije do konca svojih dni. (Lojze Peterle, slovenski politik)[5]
  • France Bučar je bil eden od očetov slovenske države: bil je eden najpomembnejših privržencev osamosvojitve, bil je v središču odločanja o nastanku države, sodeloval je pri pripravi ustave. (Dmitrij Rupel, slovenski politik)[5]
  • France Bučar je bil izjemno inteligenten, visoko izobražen in globoko pošten Slovenec, ki je živel za evropsko Slovenijo. Njegove osebne zasluge za vsebino in uveljavitev slovenske ustave in ustavnega sodišča, za ustanovitev suverene slovenske države ter vrednostnih temeljev republike in njene ustave so izjemne...Če se omejim le na ključne slovenske osebnosti, zaslužne za Slovenijo v času po drugi svetovni vojni, potem ima France Bučar častno mesto v družbi z zgodovinskimi osebnostmi, kot so Stane Kavčič, Dane Zajc, Dominik Smole, Rudi Šeligo in Jože Pučnik. (Peter Jambrek, slovenski pravnik in politik)[5]
  • Imeli smo srečo, da je bil predsednik skupščine v času osamosvajanja. Natančno in strogo je pazil na to, da smo sprejeli vse pravne dokumente o osamosvajanju, tako da nismo imeli nobenih težav pri mednarodnem priznanju države. Sodeloval je že pri pisateljski ustavi, ki je bila osnova za aktualno ustavo, katere oče je bil. Spoznal je, da v Jugoslaviji ni več prihodnosti, zato je imel distanco tako do nekdanje skupne države kot do zveze komunistov. Bil je partizan ter bil enako kritičen do revolucije in do klerikalizma. Bil je zelo topel človek, hkrati je imel zelo ostra stališča. Če je spoznal, da je nekaj prav, je to stališče načelno zastopal do konca. (Spomenka Hribar, slovenska filozofinja in političarka)[5]

Viri[uredi]

  1. Spomin na Franceta Bučarja: Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda, Rtvslo.si, pridobljeno 30. september 2017.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 Izjave, po katerih si bomo zapomnili Franceta Bučarja..., Delo.si, pridobljeno 14. oktober 2017.
  3. Dr. Francetu Bučarju v Slovo - govor p. Edvarda Kovača, Katoliška-cerkev.si, pridobljeno 14. oktober 2017.
  4. dr. France Bučar, Mladina.si, pridobljeno 14. oktober 2017.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Umrl je France Bučar, Siol.si, pridobljeno 14. oktober 2017.