Josip Vidmar

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 14. oktober 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})
Ljubljana
Smrt 11. april 1992({{padleft:1992|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (96 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska[d]
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija[d]
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic politični komisar, pisatelj, literarni kritik, dramaturg, prevajalec, esejist, politik, kritik
Pokopan Centralno pokopališče Žale, Ljubljana
Josip Vidmar

Josip Vidmar, slovenski literarni in gledališki kritik, prevajalec in politik, 1895-1992.

Navedki[uredi]

  • Aforizem je koncentrirana misel in je v miselnosti, kar je v literaturi pesem.
  • Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? Spominjam se, da sta Jože Rus in Tone Fajfar drug za drugim takoj sprejela predlog KP v celoti. Mi trije kulturniki pa smo bili počasnejši. Hoteli smo vedeti, kako naj si konkretno predstavljamo oborožen odpor in njegovo organizacijo. Pojasnili so nam, da gre kajpada za partizanske akcije, ali z drugo besedo, za gverilsko vojno. Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to... (spomin na ustanovitveni sestanek OF 27. aprila v Ljubljani)[1]
  • Slovenski narod danes prvič po tisoč tristo letih nastopa kot enakopraven, samostojen in suveren narod, da ustvari državno tvorbo vskupnost z bratskimi narodi narodi Jugoslavije.(na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu)[2]
  • V imenu slovenske delegacije zahtevam, da predsedstvo AVNOJ predlaga odlok o podelitvi naziva maršala Jugoslavije vrhovnemu komandantu NOV in POJ tovarišu Titu.(predlog za povišanje Josipa Broza Tita v čin maršala na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu)[3]
  • Izginiti mora vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega. (besede iz 1945)[4]
  • Zmeraj mi je bilo lažje verjeti v nekaj, kar vidim in čutim, kakor pa v fantazme o bitju, ki naj bi bilo stvarnik in vladar vsega ­vesolja. (o svojem svetovnem nazoru)[5]
  • Naša politika, ki se je v začetku naše poti popolnoma osramotila, da je izgubila sleherno zaupanje in spoštovanje, ki bi ga mogli gojiti do nje, je postala politikantstvo in sovražno spletkarjenje v imenu osebnih in strankarskih interesov. Vsa zgodovina, ki smo jo preživeli, pa nas je zavezovala, da smo se morali stalno ukvarjati ravno s politiko, ki naj bi dobila novo in tehtno vsebino. Veliki in burni dogodki polpreteklega časa, zlasti pa osvobodilni boj in njegov dvojni nacionalni in socialni smisel so nas naposled poučili in prepričali, da je politika kljub vsemu neko v grobem realnem svetu snujoče iskanje smisla vsemu, kar počnemo. Slovenci, ki smo se o tem prepričali šele v tem času, smo šele zdaj dokončno dozoreli in postali narod. (o smislu politike leta 1958)[6]
  • Edini resnično pomembni del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta del svojega nauka je slovenska cerkev izdala najogabneje /.../ Kaj bi bilo naravnejšega in bolj skladnega z njenim poslanstvom, kakor v veliki stiski stopiti na stran ljudstva, ga podpreti v njegovem strašnem boju zoper premočne sovražnike, kakor se je na primer zgodilo na Poljskem? Dati narodu moralno oporo, strniti ga in s tem stopnjevati njegovo živo moč! Kaj bi bilo naravnejšega, pa naj bi ta boj vodil kdor koli, saj je šlo za obstoj naroda? Toda ne. Cerkev se je umaknila in se naposled zbezala z okupatorjem proti lastnemu ljudstvu, kakor da bi šla z ljudstvom proti sovražniku. Zakaj? Ker je očitno spadala med tiste, ki so gledali na svoje interese in zlasti na svojo oblast.[7]
  • Narodno izdajstvo našega katoliškega tabora je bilo razjasnjeno že v teku osvobodilne vojne in obsojeno, kar ustreza pravici. Spričo vsega, kar sem bral v tej knjigi, me zaposluje drugo izdajstvo, ki ga je zagrešila slovenska cerkev in ki je danes bolj potrebno premisleka in osvetlitve. To je njeno izdajstvo nauka, tiste filozofske moralne misli, ki cerkvi daje smisel in pomen, kakršnega ima. (po branju branju knjige učiteljice Podbevškove Sveti Urh)[8]
  • Seveda so belogardisti govorili, da se bijejo za narod, za vero in boga. Boga lahko nemara tu izpustimo. Človeška pomoč mu pač ni potrebna. Za narod? Na strani okupatorja, tudi tistega, ki je hotel Slovence kratko malo razseliti? Boj za vero? Če imam vero, jo pač imam in nihče mi je ne more vzeti. Imam jo, zakaj bi se tedaj boril zanjo? Če jo hočem uveljaviti, jo bom skušal s prepričevanjem in še učinkoviteje z vedenjem in ravnanjem. Kdor pa se bori za svojo vero z nasiljem, se popolnoma očitno ne bori zanjo, temveč za nekaj drugega. Morda za njen privilegiran položaj ali za položaj in privilegije tistih, ki jo imajo v zakupu, za njihovo oblast. Boj za oblast je edini smisel vsega tega cerkvenega početja![9]
  • Sto in stokrat sem se pri svojem delu spraševal, kaj pravzaprav hočem in kaj morem dati naši kulturi. /.../ Štel sem si v slabo, da nisem nikdar pripadal nobeni artistični struji in da sem povsem, dejal bi, abstraktno poudarjal samo kvaliteto duha v literaturi. Ali je to dovolj? Ali ni premalo konkretno? Kardeljeve besede so me potrdile v prepričanju, da je boj za dragocenost umetnosti, se pravi za zahtevo, da bodi umetnost delo dragocenih, umsko bogatih in visokih osebnosti, smiseln in važen. Kajti samo taka umetnost nas lahko prevzema in nam odpira nove pokrajine boljše človeške narave in njeno temeljno, neusahljivo težnjo k smiselnemu in lepemu življenju. (o svojem odnusu do umetnosti leta 1965)[10]
  • Kocbek je nedvomno zelo darovit pesnik. O tem zame ni dvoma. Moram pa reči, da je poleg pesnika živel v njem politično zelo ambiciozen človek. In ker je bil pretirano ambiciozen, in to v nekem, rekel bi, skoraj fantastičnem smislu, da bo ustvaril v Jugoslaviji primer za vso Evropo, kako lahko katolicizem živi v najboljšem zavezništvu s komunizmom, zaradi tega je delal velike napake v politiki in se je politično pokopal. Seveda je pa jasno, da so v taki revoluciji, v kateri smo mi živeli, šle represalije proti Kocbeku predaleč, ker so mu za nekaj časa celo zabranili tiskanje mnogih stvari. Zmeraj sem stal na stališču, da bi tega ne smelo biti, in sem tudi takrat proti temu protestiral. ( o Edvardu Kocbeku leta 1985)[11]
  • Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?! (izjava ob obisku Leva Krefta in Cirila Ribiča 27. aprila 1991)[12]

Navedki o njem[uredi]

Viri[uredi]

  1. http://www.mladina.si/46977/na-katerih-slikah-bomo-iskali-vrednote/ Na katerih slikah bomo iskali vrednote?], pridobljeno 20. avgusta. 2017
  2. Slovenija, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  3. Slovenija, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  4. Zakon o koncu revolucije, Mladina.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  5. Pri umetnosti je bistveno sporočilo človeka človeku, Delo.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  6. Ob izidu; Josip Vidmar: Sopotnik in premišljevalec, Dnevnik.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  7. Ob izidu; Josip Vidmar: Sopotnik in premišljevalec, Dnevnik.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  8. Ob izidu; Josip Vidmar: Sopotnik in premišljevalec, Dnevnik.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  9. Ob izidu; Josip Vidmar: Sopotnik in premišljevalec, Dnevnik.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  10. Ob izidu; Josip Vidmar: Sopotnik in premišljevalec, Dnevnik.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  11. Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!, Delo.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  12. Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!, Delo.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  13. Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!, Delo.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  14. In kaj bi rekel Josip Vidmar, Rtvslo.si, pridobljeno 20. avgusta. 2017