Edvard Kocbek

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo 27. september 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})
Maribor, Avstro-Ogrska[d]
Smrt 3. november 1981({{padleft:1981|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (77 let)
Ljubljana, SFRJ
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija[d]
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic jezikoslovec, pesnik, politični komisar, pisatelj, prevajalec, politik, partizan, esejist
Pokopan Centralno pokopališče Žale, Ljubljana

Edvard Kocbek, slovenski pesnik, pisatelj in politik, 1904–1981.

Navedki[uredi]

  • Besede, ki sem jih kdaj koli spregovoril in pošiljal v svet, se nenadoma vračajo utrujene, bolne, vznemirjene na smrt.[1]
  • Sem že tam, kjer lahko začenjam razvijati in ustvarjati svojo osebno življenjsko disciplino. To vidim v šoli, kjer sem bolj enostaven in moder kot doslej. To vidim v stalnem analiziranju sodobne dokumentacije, od temeljno filozofske do slovensko narodne. (zapis v dnevniku iz leta 1937)[2]
  • Zgodovina narodov priča, da je sodelovanje z okupatorjem najusodnejši korak podjarmljenega naroda. (iz Velikonočne poslanice katoličanom v Osvobodilni fronti 1942).[4]
  • Najbolj brezčutni pripadniki bele garde naravnost pravijo, da zavračajo slovansko zvezo zato, da rešijo vero, češ bolje v katoliški fašistični Italiji kakor v revolucionarni Sloveniji. Tem grobim izdajalskim agitatorjem odgovarjamo ravno tako naravnost: nihče ne more izdajati in odpadati od naroda pod pretvezo, da rešuje vero.[5]
  • Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. (izjava iz julija 1942)[6]
  • Kaj more belogardistična gospoda zoperstaviti trpljenju tisoč in tisoč slovenskih ljudi, ki jih je OF prebudila in napolnila z neuničljivo vero v bodočnost?(v pismu škofu Rožmanu 29. januarja 1943)[7]
  • Medtem ko mi v tej zgodovinski noč z napori svojega političnega uma polagamo temelje nove državne skupnosti Južnih Slovanov, se ostali tovariši v vsej deželi borijo za svobodo naroda in boljšo prihodnost. (na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu)[8]
  • Osvobodilne fronte prvih dveh let obstoja ni mogoče primerjati z nobenim njenim poznejšim razdobjem, vsa so izraz zadrege. Dejstvo je, da je partija s svojim ekskluzivizmom pokopala pomen in moč Osvobodilne fronte, saj je prevzela njen celoten kader.[9]
  • Zdaj vidim, da je eden izmed razlogov sodelovanja s komunizmom tudi religiozen. Komunisti mi predstavljajo resnično religiozno atmosfero, ki jo pri običajnih konfesionalnih rimskokatoliških vernikih pogrešam. Čeprav ateisti, gledajo na človeška in nadčloveška vprašanja z večjo resnostjo, skrbjo in odločnostjo kakor meščanski izpovedovalci vere. (zapis v dnevniku januarja 1944)[2]
  • Stojimo pred velikimi svetovnimi dogodki. Lahko se zgodi, da bo takrat, ko boš to pismo dobil, že vržen iz tečajev, kakor bomo to vsi slej ko prej. Čutim dih velikih korakov. In v tem razpoloženju ti kot najvažnejšo stvar sporočam sledeče: v Rimu, kakor v vsej Italiji, so Italijani začeli veliko akcijo za Trst. V glavnem obstajata dve struji. Prva hoče obdržati Trst za Italijo, druga skupina pa hoče iz Trsta neodvisno mesto in svobodno luko. Ta druga skupina je nevarnejša ne samo po svojih ciljih, ampak tudi po metodah. Družijo se z Amerikanci in Angleži, iščejo zveze na vse strani in zvedeli so tudi že zame. Oni hočejo, da bi Amerikanci zasedli Trst in Slovenijo in iz Slovenije napravili nekakšno samostojno državico v okviru podonavskega bloka. Ta koncept podpirajo angleški chamberlainovci. Naravnost krasno bi bilo, če bi notranji razkroj Nemčije napredoval tako hitro, da bi do razpada front prišlo prej, kakor bi zavezniki kakorkoli dosegli slovensko ozemlje. Vendar se mi zdi pametno in to te prosim še posebej kot Slovenec, da Vrhovni štab izda takoj posebno povelje slovenskemu glavnemu štabu, da ob prvem najrahlejšem znaku z borbo osvoji Trst in da ga ne preda nikomur več… (pismo Edvardu Kardelju iz julija 1944)[10]
  • Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir. (zapis v dnevniku 3. septembra 1945, njegove prva omemba povojnih pobojev)[2]
  • Slovenski narod je spoznal v osvobodilnem boju tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije.[11]
  • Gledam otroke in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njene grehe in nisem nastopil zoper nje. Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv. (zapis v dnevniku 3. novembra 1949)[2]
  • Svoboda imam za najvažnejši pogoj človečnosti.(besede na kongresu 3. kongresu OF 28. avgusta 1951)[12]
  • Poezija je sredstvo, s katerim se človek pomirja s svetom, se zavaruje pred njim in mistično vpliva nanj. (zapis iz leta 1972)[13]
  • iz intervjuja Edvard Kocbek – pričevalec našega časa leta 1975:
  • Bela garda kot oborožena organizacija slovenskih kristjanov, ki naj z okupatorjevo pomočjo nastopi zoper Osvobodilno fronto in vse sile, ki se bojujejo zoper fašizem in nacizem, je docela abnormalen pojav slovenskega klerikalizma. To je pojav, ki ga osvobodilni kristjani še posebej ne moremo oprostiti kristjanom kot branilcem starega reda... Še se klerikalni voditelji niso strinjali z načrti osvobodilnega gibanja, bi morali mirovati, izstopiti iz zgodovine ali se posvetiti študiju človekovega odrešenja, če že niso mogli okrepiti skupnega in enotnega osvobodilnega gibanja, nikoli pa niso smeli storiti tako poganskega koraka... Povrh se nihče med njimi ni ovedel druge strani iste logike, po kateri se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno tako potrebovali. [14]
  • Na obrazih partijcev sem spoznaval radost nad tako pravšnjim in cenenim pojavom svojega pravega nasprotnika.. Partiji je bela garda služila kot integracijsko sredstvo, nam osvobodilnim kristjanom pa je z belo gardo začela groziti dezintegracija. Začela se je najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani o njej ni smel nihče govoriti... Slovenija je postala prostor najhujšega prelivanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah.[14]
  • Zadnji dve leti vojne in prva leta po vojni so slovenski komunisti zvesto posnemali sovjetske metode in stalinistišno prakso. Po vojni je bila Jugoslavija izven ZSSR najbolj stalinistična država... Marsikak nadarjeni mladi človek se je takrat za vse življenje obremenil s težkimi dejanji zoper bližnjika. Toda, to ni le breme posameznikov, to je breme eksaltirane vizije. Kadar se neka zgodovinska izvidnica razglasi za edino zveličavno poslanstvo, mora na tej poti do konca svoje kalvarije.[14]
  • Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikovanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost do zgodovine odvezati od odgovornosti do človeka? Toda kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.[15]
  • V enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij. (o svojem delovanju v katoliškem mladinskem gibanju)[16]
  • Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec, in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostali do moje smrti? (zapis v njegovem dnevniku iz leta 1976)[17]
  • Vse bolj sem sam... (zadnji zapis v dnevniku 31. decembra 1978)[18]

O njem[uredi]

  • Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače.(Jože Mahnič)[19]
  • Kdo pa je pravzaprav Kocbek? Kocbek je za nas ničla. Iz Kocbeka smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to ­potrebno (Edvard Kardelj po izidu zbirke novel Strah in pogum leta 1952)[2]
  • Če razločujemo politiko od politikantov, potem je bil Kocbek velik politik, njegova politična dediščina je velika. Zato tudi tedaj, ko so ga najbolj preganjali, ni odstopal od stališča, da je bil NOB potreben in da je potrebna tudi demokracija. (Spomenka Hribar)[20]

Viri[uredi]

  1. Besede umirajo, Poročilo.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Kocbekovo zrcalo slovenskemu 20. stoletju, Delo.si, pridobljeno 25. avgust 2017.
  3. Edvard Kocbek: človek »strahu in poguma«, v katerem je prevladal pogum, Delo.si, pridobljeno 26. april 2019.
  4. KOCBEK JE MARCA 1942 STRAHOVITO NAPADEL ŠKOFA ROŽMANA, Marijanzlobec.wordpress.com, pridobljeno 26. april 2019.
  5. KOCBEK JE OČITAL ROŽMANU, DA NI Z ENO BESEDO OBSODIL ZLOČINSKIH UMOROV NEMŠKIH IN LAŠKIH KRVNIKOV, Marijanzlobec.wordpress.com, pridobljeno 26. april 2019.
  6. Gregor Joseph Kranjc, Hoja s hudičem, Ciceron, Mengeš 2014 (COBISS).
  7. [1], Delo.si, pridobljeno 27. avgust 2017.
  8. [2]
  9. Gregor Joseph Kranjc, Hoja s hudičem, Ciceron, Mengeš 2014 (COBISS).
  10. KOCBEK JE PRVI ZAHTEVAL ZASEDBO TRSTA, pridobljeno 25. avgust 2017.
  11. Kocbek je vedel za poboj domobrancev že septembra 1945 , Fokuspokus.si, pridobljeno 26. april 2019.
  12. https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/04/08/kocbekovo-pricevanje-za-pahorjev-zaliv/, pridobljeno 25. avgust 2017.
  13. Simon Gregorčič – goriški slavček, Kam.si, pridobljeno 10. september 2019.
  14. 14,0 14,1 14,2 Edvard Kocbek in njegov čas, Dlib.si, pridobljeno 20. februar 2018.
  15. Edvard Kocbek: pričevalec našega časa,, Media.primorski.eu.si, pridobljeno 26. april 2019.
  16. [3], Ognjišče.si, pridobljeno 25. avgust 2017.
  17. http://pogledi.delo.si/knjiga/mikrofoni-v-zidu
  18. [4], Ognjišče.si, pridobljeno 25. avgust 2017.
  19. [5], Ognjišče.si, pridobljeno 25. avgust 2017.
  20. Edvard Kocbek politik, Dlib.si, pridobljeno 26. april 2019.