Edvard Kardelj

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Skoči na: navigacija, iskanje
Edvard Kardelj

Edvard Kardelj, slovenski politik, komunist, ideolog in marksistični teoretik, 1910–1979.

Navedki[uredi]

  • Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.[1]
  • Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo. Toda to sem moral storiti prav zavoljo države in njenega funkcioniranja. Prej so bili vsi državni funkcionarji pri svojem delu na določen način onemogočeni. Tito je o vsakem dvomil. Vsakogar se je bal, da mu hoče vzeti oblast. Zlasti nekaj nas je bilo pod tem udarom. [2]
  • Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče. [3]
  • Slovenija mora biti sprejemljiva za Jugoslavijo, Jugoslavija pa je taka, da jo Slovenija lahko sprejme. [4]
  • Jugoslavija je zgodovinsko začasna tvorba, ki se bo morala nujno preoblikovati. Potem bomo Slovenci, razumljivo, spet z Avstrijci in Italijani, vi, Srbi, pa se boste povsem naravno obrnili k Bolgarom in drugim pravoslavnim narodom, ki so vam zgodovinsko neprimerljivo bližji.
  • Jugoslavija ima pomen za Slovence samo toliko in dotlej, dokler bodo v njej in z njo zavarovani slovenski narodni interesi. (zapis iz leta 1939)[5]
  • Poudarjate da se slovensko ljudstvo bori za nacionalno svobodo in za bratstvo z vsemi jugoslovenskimi narodi, da pa ne dovoli nikomur, da bi se vnaprej določale oblike bodočega sožitja slovenskega ljudstva z drugimi narodi Jugoslavije, z drugimi besedami, da hoče slovenski narod najprej doseči svojo neodvisnost in šele nato razpravljati o bodoči Jugoslaviji. (iz pisma Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet v začetku septembra 1941)[6]
  • Slovenski narod sovraži okupatorje; toda še tisočkrat bolj sovraži lastne Judeže, ki so vstopili v okupatorjeve vrste (oktober 1942)[7]

Navedki o njem[uredi]

  • Do skrajnosti je želel demokratizirati tako projekcijo graditve socializma, v kateri ima ideološko-strateški monopol v rokah en subjekt, organiziran po načelih boljševistične partije. Prek teh meja ni šel in ni verjel, da je mogoče iti. Bil je trdno prepričan, da ima marksizem-leninizem še vedno monopol nad socializmom. Verjel je, da marksizem ni samo ideologija, ampak tudi znanost. V taktičnem pogledu je prekoračil okvire Kominterne - v idejno-filozofskem nikoli. Državljanu je hotel dati čim več prostora, obenem pa je zahteval, da se giblje pod dežnikom politike, ki jo odreja vsevedno vodstvo. Nekoč smo to imenovali dirigirana demokracija. [8] (Stane Kavčič, slovenski politik)
  • Iz Jugoslavije je ustvaril laboratorij stalnih reform, a ni dosegel končnega cilja – transformacije Jugoslavije v zvezno državo po vzorcu Evropske gospodarske skupnosti – in ni mu uspelo ustvariti tega, kar je želel, /.../ da bo pri nas svoboda po vzoru Hyde Parka. [9] (Dušan Bilandžić, hrvaški politik in zgodovinar)

Viri[uredi]