Izidor Cankar

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Izidor Cankar
Portret
Rojstvo 22. april 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})
Šid[d]
Smrt 22. september 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (72 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklic jezikoslovec, umetnostni zgodovinar, novinar, diplomat, prevajalec, pisatelj, duhovnik

Izidor Cankar, slovenski duhovnik, pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec in diplomat, 1886–1958.

Navedki[uredi]

  • Za Jugoslavijo zmaga brez Primorske ni zmaga.[1]
  • Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo? (iz pisma škofu Gregoriju Rožmanu)[2]
  • Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda. Partizanstvo ni komunizem, čeprav so v njem tudi komunisti. (iz pisma škofu Gregoriju Rožmanu)[3]
  • Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi, in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega, ali boš ti jasno videl stvari... Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo? (iz pisma škofu Gregoriju Rožmanu)[4]
  • Ko zagovorniki domobranstva Italiji pripovedujejo, da so v srcu z zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugi hvalijo, da so pravzaprav prisegli po krivem. (iz pisma škofu Gregoriju Rožmanu)[5]
  • Edini smisel te vojne za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja osvobodi in združi in da se tako ustvarijo stalni predpogoji za zdravo narodno življenje po tisočletnem umiranju. Domobranci ta cilj ovirajo, ko so stopili v Hitlerjevo službo in proti zaveznikom. (iz pisma škofu Gregoriju Rožmanu 19. avgusta 1944)[6]
  • Sen mojega življenja se izpolnjuje, smisel je dobilo to bedno slovensko življenje. V resnici bi rajši ležal nag pred svojo malo hišo ob morju blizu Trsta, kot sedel v fraku pri diplomatski večerji (ob vkorakanju partizanskih čet v Trst)[7]
  • Čim bolj si pridobivam izkustva, tem bolj vem, da komunizem ni nova človeška religija. Nima tistih veličastnih religioznih potez, kakor jih je po krščanstvu prinesel in imel islam. Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma. (besede Edvardu Kocbeku o komunizmu iz leta 1946)[8]
  • So kot roboti, vsi enaki, vsi pobarvani rdeče. (o vodilnih v Jugoslaviji leta 1956)[9]

Viri[uredi]