Pojdi na vsebino

Slovensko domobranstvo

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Prisega domobrancev na stadionu za Bežigradom 20 aprila 1944.

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom.

[uredi]
  • Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo... Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka... Kdor misli, da svoje prisege ne bo mogel dajati, mu dajem priložnost, da odide, ne da bi mu kdo to zameril...Dal sem vam ime 'Slovensko domobranstvo'. S pomočjo Velikonemškega rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. (General SS Erwin Rösener ob domobranski prisegi 20. aprila 1944)[1]
  • 20. aprila smo domobranci postali pravi borci, ko smo pred najvišjimi predstavniki oblasti svečano obljubili Bogu, da bomo nadaljevali začeto borbo. Ta naša prisega ni bila samo nekaj zunanjega, neka svečanost, katero ljudje v par dneh pozabijo. Ne, bila je zunanji izraz naše notranjosti. (zapis v Slovenskem borcu 26. aprila 1944)[1]
  • Edini smisel te vojne za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja osvobodi in združi in da se tako ustvarijo stalni predpogoji za zdravo narodno življenje po tisočletnem umiranju. Domobranci ta cilj ovirajo, ko so stopili v Hitlerjevo službo in proti zaveznikom. Na Primorskem bodo partizani stali skupaj z zavezniki, a kje bodo domobranci? Nekateri se bodo razbežali, ko Nemci odidejo, drugi pa bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo? Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi, in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega, ali boš ti jasno videl stvari, jasneje od tistih nesrečnih nevednih ali krivih ljudi, ki naše mlade ljudi organizirajo v boju proti koristim lastnega naroda. Jaz sem govoril pred dnevi v Rimu z dr. Mihom Krekom, Ahčinom, Avsenekom in Kraljem in sem se čudil njihovi slepoti in usodni zagrizenosti. Taki so menda tudi v Ljubljani. Snoj in dr. Alojzij Kuhar v Londonu vidita stvari bolje in sta istih misli z mano, čeprav smo vsi brali protipartizansko pismo iz Slovenije. S svoje strani bomo napravili še zadnji poskus, da sramota s slovenskega imena pade... Bilo bi mnogo lažje in bolje, če bi se vse to izvršilo s tvojo pomočjo... Odkar so mi dr. Krek, Ahčin, Avsenik in Kralj v Rimu izjavili, da ne morejo pretrgati svoje zveze s Hitlerjem, sem izstopil iz vlade, ker se ne strinjam z njeno politiko. (Izidor Cankar v pismu škofu Rožmanu)
  • G. Churchill, ali sedaj vidite, da nismo krivi, če vas nismo poslušali in smo se zvezali z vašim sovražnikom, ki nam je pomagal. (Stanko Kociper v pismu Churchilu)[1]
  • Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda. Partizanstvo ni komunizem, čeprav so v njem tudi komunisti. Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo! Ko zagovorniki domobranstva v Italiji pripovedujejo, da so v srcu z zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugi hvalijo, da so pravzaprav prisegli po krivem. (Izidor Cankar)[1]
  • Vojna je izgubljena, kar pomeni, da so z nami pripravljeni sodelovati samo povsem zabiti ljudje, »ganzdumme Kerle«. (Edmund Glaise von Horstenau, avstrijsko-nemški general)[2]
  • Prisega je bila, pa tudi, če je bila navidezna. Taka je po katoliški moralki nasploh prepovedana. Katoliki ne smemo 'navidezno' prisegati. To je zloraba prisege. Prisega je iskrena ali pa je ni. Lažne prisege po katoliški moralki ni mogoče zagovarjati. V Ljubljani pa je bilo to nekaj samoumevnega. Kdor je mislil drugače, je že veljal za komunista. (Anton Trstenjak o domobranski prisegi)[4]
  • Vzeti orožje od nacističnih okupatorjev, priseči, da se boš zvesto bojeval pod vodstvom velikega vodje nemškega naroda — vse to so stvari, ki vržejo veliko temnejšo senco na domobransko stran. Paradoks je v tem, da se je tista stran, ki se je borila za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorske oblasti, čeprav hkrati tudi za novi družbeni red, s tem avtomatično borila tudi za svobodo vere in Cerkve, pa naj je vero in Cerkev še tako zaničevala. Druga stran pa, četudi je morda iskreno verjela, da se bori za svobodo naroda in vere, se je s tem, ko se je za to borila skupaj s tistim, ki je imel v načrtu uničenje obojega, v resnici borila proti narodu in veri. Nacizem je, ne pozabimo, napovedal smrt tudi krščanstvu.[5]
  • Klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceno. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno.[6]
  • Subjektivno gledano so seveda bili domobranci večinoma zapeljani in svoje zmote in prevare niso spoznali, ker je bilo celo uradno vodstvo Katoliške cerkve v Ljubljani na njihovi strani in jih je spodbujalo k boju, kakor je tudi pred okupacijo bilo zagovornik katoliškega integralizma, antisocializma in militantnega katolicizma.[7]
  • Velik del partizanstva sem preživel nad Litijo, kjer domobrancev skorajda ni bilo. Proti koncu je bilo nekaj ne preveč aktivnih skupin. Neposrednega izkustva v spopadu z njimi nisem imel. Sem pa enkrat s hriba videl spopad brigade z domobranskim bataljonom. Ko sva s kolegom šla dol, sem videl pri enem od ubitih partizanov prerezan vrat, zraven je bil listek, na katerem je pisalo: »V imenu Kristusovih ran naj umre partizan,« in to se mi je usidralo globoko v spomin. (Zdenko Roter, slovenski sociolog in partizan)[8]

Viri

[uredi]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 O domobranski prisegi, Dlib.si pridobljeno 18. februar 2018.
  2. GOVOR DR. JOŽETA PIRJEVCA, PLANINA KUHINJA, 10. SEPTEMBER 2017, Svobodnabeseda.si, pridobljeno 18. februar 2018
  3. Glas Slovenije, Dlib.si, pridobljeno 20. februar 2018.
  4. Z domobransko prisego proti rdeči zvezdi, Delo.si, pridobljeno 20. februar 2018.
  5. Rdeči škof in sprava naroda, casnik.si, pridobljeno 1. april 2024.
  6. GOVOR MIHE BUTARA NA BREZJAH PRI ŠKOFLJICI, svobodnabeseda.si, pridobljeno 1. april 2024.
  7. Zamolčani mož dialoga, mladina.si, pridobljeno 1. april 2024.
  8. Zdenko Roter: S slovenskimi kolaboracionisti so obračunali Slovenci sam, dnevnik.si, pridobljeno 1. april 2024.