Narodnoosvobodilni boj

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search

Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije.

Navedki o njem[uredi]

  • Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? Spominjam se, da sta Jože Rus in Tone Fajfar drug za drugim takoj sprejela predlog KP v celoti. Mi trije kulturniki pa smo bili počasnejši. Hoteli smo vedeti, kako naj si konkretno predstavljamo oborožen odpor in njegovo organizacijo. Pojasnili so nam, da gre kajpada za partizanske akcije, ali z drugo besedo, za gverilsko vojno. Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to... (spomin Josipa Vidmarja na ustanovitveni sestanek OF 27. aprila v Ljubljani)[1]
  • Prvič me je v OF in partizane pripeljala visoka zavest, da sodelujem v zgodovinski borbi za socialno in politično osamosvojitev slovenskega naroda, in drugič zadovoljstvo, ker smo napredni sokoli v njenih vrstah našli svoje mesto. (Niko Kavčič, slovenski bankir)
  • Zagotavljam vam, da sleherno zavezniško letalo, ki leti nad vašim ozemljem, ve za vaš plemeniti boj za svobodo in da vsakdo v srcu upa, da bo prišel v roke partizanom, če bo tako nesrečen, da bo sestreljen.(James Goodwin, član zavezniške vojaške misije)[3]
  • Dosegli so uspehe nadčloveškega značaja, ki bodo nekoč vznemirjali svet, da bo izrazil priznanje temu ljudstvu kot nepremagljivemu viru svobode in demokracije, ter mu bo izkazano nesmrtno spoštovanje za njegove žrtve, zvestobo in odločnost.(William Jones, vodja britanske vojaške misije)[4]
  • Vsi smo tu pač zato, da se borimo proti okupatorju. Smo pristaši Osvobodilne fronte, ki v boju proti okupatorju združuje vse Slovence, ne glede na njihovo politično pripadnost. (Aleksander Gala, slovenski zdravnik in partizan)[5]
  • Z občudovanjem sem zvedel za zadnje uspehe, ki so jih dosegle vaše enote. Posebno one v Sloveniji in tako prispevale k uspešnim akcijam zaveznikov v Italiji in Franciji. (Henry Maitland Wilson, angleški feldmaršal)[2]
  • Tega kar ste storili za nas, vam ne bomo mogli nikdar poplačati, zagotavljam pa vam, da tega ne bomo nikdar pozabili.(Dwight David Eisenhower, ameriški general in predsednik,)[4]
  • Ko je bila po nesreči in hudobi ljudi domovina izdana sovražniku na milost in nemilost, sta njeno ponižanje in sramota bolela vsakega poštenega Slovenca, saj je videl v tem svojo lastno poniženje in sramoto, nevredno človeka ustvarjenega od Boga za svobodo in srečo, kor likor je pač ta svet premore. Tako si je mislil in je moral misliti vsak poštenjak in čudnega ni bilo, če je ob takih mislih prešel tudi k dejanjem, oboroženemu odporu proti krivičnemu in nečloveškemu okupatorju, zavedajoč se pravilno, da narodu ne bo nihče prinesel svobode, če si je ne pribori sam. ( Metod Mikuž, slovenski duhovnik in zgodovinar)
  • Jaz in slovenska katoliška duhovščina osvobodilno borbo odobravamo in moralno podpiramo, ker je moralno upravičena. To ni borba iz zasede na nedolžnega nasprotnika, ampak odkrita borba med dvema nasprotnikoma. To je silobran slovenskega naroda. Zato sem preprečil ustanovitev bele garde v Prekmurju. (Ivan Jerič, slovenski duhovnik)[6]
  • Slovenski narod je spoznal v osvobodilnem boju tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije. (Edvard Kocbek, slovenski pisatelj in politik)
  • Bila bi to nesramna žalitev teh mladih ljudi, ki so žrtvovali svoja življenja za svoje prepričanje. To prepričanje pa ni bilo partijski program ali dokument, marveč njihova osnovna, svobodna, junaška in partizanska odločitev za boj zoper okupatorja. (Franc Miklavčič, slovenski politik in pravnik)[8]
  • Osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju je poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja. Moralno opravičenost in zgodovinski pomen tega boja bi bilo prav tako nesmiselno tajiti, kakor bi bilo nespametno in smešno tajiti zgodovinsko upravičenost kmečkih uporov in obrambe pred turškimi navali v taborih okrog cerkva. Vse to je bilo naraven odpor proti nasilju, ki je ogrožalo vse ljudstsvo, in prav zato bi bilo napačno, če bi istili protiokupatorski odpor s kako strankarsko ali svetonazorsko tendenco, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu (Franc Jeza, slovenski novinar)[9]
  • Partizanstvo ni isto kot komunizem. Treba je razlikovati med komunisti in partizani, saj je bilo med njimi veliko poštenih slovenskih fantov, ki so šli v osvobodilni boj z najboljšimi nameni. (Franc Rode, slovemski kardinal)[10]
  • Odločitev za osvobodilni boj, za Osvobodilno fronto, je bila etično dejanje, naj ga presojamo s katerega koli resnično humanega nazorskega vidika. Nekdo se sicer lahko odpove samoobrambi, kadar gre le za njegovo življenje, toda obrambi nedolžnega človeka pred napadalcem se ne sme odpovedati. Takšna je zapoved resnične ljubezni do sočlovek. (Vekoslav Grmič, slovenski škof)[11]
  • Nič ne more izbrisati iz analov zgodovine strani te veličastne narodove odločitve, ničesar ni, kar bi bilo v povesti našega naroda bolj slavno, bolj junaško in bolj zgodovinsko od teh štirih uporniških let. Obsojeni na izginotje, na pogin od treh okupatorjev, smo preko štirih zim, številnih bitk in mnogih smrti stopili v življenje in v svobodo kot zmagovalci. (Tone Pavček, slovenski pesnik)[12]
  • Ne smemo pozabiti, da so to bili možje in fantje, ki so jih rodile slovenske matere in da so umrli zaradi tega, ker so hoteli izgovarjati njihov, materin jezik. To je tisti jezik, ki jim je pomenil človeško toplino, prijateljstvo in ljubezen. Toda, da bi lahko svobodno izgovarjali besede, ki so jih nosili od otroštva v svojem srcu, so morali streti fašistični jarem, zato so šli v boj in za to so postali partizani. Ko se jih danes z vso spoštljivostjo spominjamo, ne blagoslavljamo samo njihovih grobov, ampak tudi njihov spomin. Nihče nima pravice skruniti njihovih grobov in tudi njihovega spomina ne. (Bogdan Knavs, slovenski frančiškan)[13]
  • Če si bil partizan, si danes že napol inkriminiran. Prej pa si bil tako rekoč plava kri. Nisem nič ponosen. To sem dojel kot nekaj popolnoma normalnega, ko dolžnost. (France Bučar, slovenski politik)[14]
  • Saj je morda celoten odpor slovenskega naroda bil odveč, mirno bi lahko sklonili glave in se podredili okupatorju. Ta je sicer načrtoval uničenje slovenskega naroda, toda najbrž bi do konca vojne, ki bi jo bili in dobili drugi brez naše pomoči, nekako preživeli. Toda tudi če bi se to zgodilo, bi mi zgubili svoj narodni ponos in narod brez ponosa ni sposoben za velike dosežke in ni sposoben priti do svoje države. (Boštjan Žekš, slovenski fizik in politik)[15]
  • Noben narod nima pravice posegati v pravice in svobodo drugega naroda. Zato me danes še toliko bolj boli spreobračanje zgodovine, ko nekateri pravijo, zakaj smo se uprli. Mar bi počakali in bi drugi to naredili namesto nas. Ne, vsak državljan in vsaka državljanka sta dolžna ob takih dogodkih stopiti skupaj in se boriti za svobodo svojega naroda. Zato nikoli ne bomo dopustili, da narodno osvobodilni boj, kljub takim poskusom, postane nevreden. Bil je točno to, kakršno ime nosi – narodnoosvobodilni boj z vsemi svojimi napakami in tudi zločini. Bilo je vendarle veličastno in častno dejanje za osvoboditev svoje domovine. (Marjan Šarec, slovenski igralec in politik)
  • Na vse partizanske grobove sodi križ, k žalnim slovesnostim pa blagoslov duhovnika in molitev! Večina partizanov je bila katoličanov in nihče nima pravice zatajiti njihovo žrtev, njihovo vero, predanost Bogu in domovini! (Anton Urankar, slovenski inženir)[16]
  • Kot pomembnega in pogumnega ocenjujem partizanski boj zoper močnega in surovega okupatorja, povezavo tega boja z veliko mednarodno antifašistično koalicijo, ki je Slovence enkrat uvrstila med zmagovalce zgodovine. (Janko Prunk, slovenski zgodovinar)

Viri[uredi]

  1. Na katerih slikah bomo iskali vrednote?, pridobljeno 20. avgusta. 2017
  2. 2,0 2,1 [1], Svobodnabeseda.si, pridobljeno 26. september 2019.
  3. [2], Zzb-nob.si, pridobljeno 26. september 2019.
  4. 4,0 4,1 [3], zb-nob-velenje.si, pridobljeno 26. september 2019.
  5. Ogenjca – spomin na herojsko dejanje bolničarke Mimice ne sme zbledeti, Noviceznotranjske.net, pridobljeno 3. marec 2020.
  6. Cvetka Hedžet Tóth, Pravica do upora – etični imperativ; v: Borec, letnik LXIV, številka 690–693, 2012, stran 307, pridobljeno 31. oktober 2019.
  7. 77. OBLETNICA POLJANSKE VSTAJE – VINHARJE, 15. DECEMBER 2018, Svobodnabeseda.si, pridobljeno 22. april 2019.
  8. Odmevi in predlogi, Druzina.si, pridobljeno 13. december 2018
  9. Franc Jeza, In zgodil se bo čudež (Ljubljana, Slovenska matica, 2012), (COBISS)
  10. Gregor Joseph Kranjc, Hoja s hudičem, Ciceron, Mengeš 2014 (COBISS).
  11. Odločitev za osvobodilni boj, Paterbogdan.si, pridobljeno 8. september 2019.
  12. GREGOR STRMČNIK, KUČIBREG/HRVAŠKA, svobodnabeseda.si, pridobljeno 4. marec 2018.
  13. Partizanska komemoracija na Trnovem (1. november 2012), Paterbogdan.si, pridobljeno 3. marec 2020.
  14. Izjave, po katerih si bomo zapomnili Franceta Bučarja..., Delo.si, pridobljeno 14. oktober 2017.
  15. GOVOR BOŠTJANA ŽEKŠA NA OGENJCI, 30. JULIJA 2017, Svobodnabeseda.si, pridobljeno 3. marec 2020.
  16. Očenaš 75 let po zločinu je bil spravno dejanje, Casnik.si, pridobljeno 8. september 2019.