Franc Jeza

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov
Jump to navigation Jump to search
Rojstvo 30. december 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})
Spodnja Hajdina[d]
Smrt 20. januar 1984({{padleft:1984|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (67 let)
Trst[d]
Državljanstvo Flag of Italy (1946–2003).svg Italija[d]
Free Territory Trieste Flag.svg Svobodno tržaško ozemlje[d]
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska[d]
Poklic pisatelj

Franc Jeza, slovenski aktivist, pisatelj in novinar, 1916–1984.

Navedki[uredi]

  • Samozaupanje, zavest je tista sila, ki dviga narode, ne pa orožje in število.[1]
  • Premalo zaupamo sami vase., …, Naša kultura ni zgrajena na krvi in svobodi tujih, tlačenih narodov. Nikomur nismo delali krivice, a tudi od nikogar nismo sprejeli nezasluženih darov. Zato moramo biti ponosni nase in na to, kar smo si ustvarili., …, Politični položaj Evrope se menjava vsak trenutek in neumno bi bilo misliti, da se nam ne bodo ponudile spet priložnosti, da jih izrabimo. In tedaj bomo morali biti pogumni in pametni.
  • Osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju je poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja. Moralno opravičenost in zgodovinski pomen tega boja bi bilo prav tako nesmiselno tajiti, kakor bi bilo nespametno in smešno tajiti zgodovinsko upravičenost kmečkih uporov in obrambe pred turškimi navali v taborih okrog cerkva. Vse to je bilo naraven odpor proti nasilju, ki je ogrožalo vse ljudstsvo, in prav zato bi bilo napačno, če bi istili protiokupatorski odpor s kako strankarsko ali svetonazorsko tendenco, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu.[2]
  • Moralna dolžnost vsakega svobodoljubnega človeka in vsakega evropskega naroda, posebno še tako ogroženega in obsojenega od obeh fašizmov na smrt, kakor je bil slovenski, je bila, da se je pridružil boju svobodoljubnega sveta proti fašizmu in nacizmu, ki sta – o tem pač ni mogoče dvomiti – predstavljala takrat najhujšo in najbolj neposredno nevarnost za vse človeštvo. Kdor bi hotel še danes to tajiti, bi moral tajiti – ali opravičevati – fašistična zverinstva, industrijsko organizirano uničevanje ljudi v nemških koncentracijskih taboriščih in getih na Poljskem ter vso nečloveško miselnost fašizma. Tega pa ne more nihče, kdor čuti človeško.[2]
  • Boj proti Osvobodilni fronti je pomenil torej leta 1942 nastop proti osvobodilnemu protifašističnemu boju vsega svobodoljubnega človeštva, blaznost in naravnost samomorilsko odločitev ljudi, ki jim je primanjkovalo najbolj elementarne politične modrosti in poštenosti.[2]
  • Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi, ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije. Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.[1]
  • Naš cilj je taka neodvisna slovenska država, v kateri bo živel slovenski narod svobodno in v kateri se bo lahko vedno odločil za tak politični, gospodarski in socialni red, kakor mu bo najbolj prijal. (zapis iz leta 1983)[3]

O njem[uredi]

  • J. je bil pri meni. Tak, kakor je bil leta 1941. Upornik, nezadovoljnež, hiliast, pravi pravcati fantast. To se pravi: nerealen poštenjak. Pred mano odprl največje vprašanje, pustil sem, da ga je po svoje rešil. Nato sem mu povedal svojo rešitev: diametralno njegovi. Videl sem v njegovih očeh, da me ima za strahopetca, za človeka, ki ga položaj in udobje kvarita in zaslepljata. Nekaj nevarnega se je v njem prižgalo. (Edvard Kocbek, slovenski politik in pisatelj)
  • Ob plebiscitu bi se bilo treba spomniti Franca Jeze. On je bil politik, izjemen kulturni politik, ki je pisal knjige o Sloveniji in dokumentirano prikazal, kako je slovensko gospodarstvo oškodovano zaradi Jugoslavije. Da, on je bil že od vsega začetka za samostojno Slovenijo in je tudi zaradi tega pribežal v Trst. A je vedno zagovarjal OF. Z njim se nisem strinjal ravno pri tej zamisli o slovenski državi. Tudi jaz bi bil za samostojno državo, če bi Slovenija ne imela tako ne prijateljskih sosed. (Boris Pahor, slovenski pisatelj)
  • Za publicistiko Franca Jeze je značilna natančna in senzibilna analiza političnih preobratov, tudi tistih na začetku druge svetovne vojne in med njo, o katerih ne okleva: kolaboracija je bila odraz velike bojazljivosti, narodnoosvobodilno gibanje pa epski podvig slovenskega naroda, h kateremu so komunisti pristopili šele v trenutku, ko so zaznali, da bi jim to prineslo politično prednost pred konkurenco. O neizbežnosti osamosvojitve in usodnih posledicah obeh slovenskih šibkosti – leve in desne – je brez dlake na jeziku pisal veliko pred časom. (Žiga Valetič)

Viri[uredi]

  1. 1,0 1,1 [1], Delo.si, pridobljeno 28. december 2014.
  2. 2,0 2,1 2,2 Franc Jeza, In zgodil se bo čudež (Ljubljana, Slovenska matica, 2012), (COBISS)
  3. Zamejci delovali za samostojno državo že takoj po II. svetovni vojni, Časnik.si, pridobljeno 24. avgust 2017.