Prekmurje
Prekmurje je nižinska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, ob meji z Avstrijo in Madžarsko, na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime.
Navedki o njem
[uredi]- Tij zemla rajska mila,
prekmurski lϋbi kraj,
zakaj sva se ločila,
tak žalosten san zdaj. (prekmurska ljudska pesem)
- Prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavlamo, da smo vsikdar bili i da ščemo biti i ostati Slovenci. Mi lübimo svoj materni jezik i lübimo častitlivo zgodovinsko ime »Slovenska krajina«. Mi ščemo ostati zdrüženi s svojimi najbližjimi brati Slovenci na drügoj strani Müre v zdrüženoj Sloveniji. Mi ne zovražimo bratov Hrvatov, protesteramo pa odločno proti podtikanji, da bi bili Hrvati i neščemo priti pod kakšošteč hrvatsko oblast ali hrvatsko upravo. (iz izjave leta 1926 ob poskusu vpostavitve hrvaške uprave)[1]
- Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.(Vilko Novak)[2]
- Prekmurje je pojem slovenske zvestobe. Fascinantno je, da tu sonce vzide 13 minut prej kot v Goriških Brdih, da zgoraj na Goričkem stoji znamenita rotunda, potem vsi običaji, ali pa mlake z redkim rastlinjem (ena tu na Petanjcih-Zaton) in slatine, redke ptice, Plečnikova cerkev, ampak tisto, kar je največja prekmurska znamenitost, je tisočletna zvestoba, vztrajanje v slovenstvu; ne glede na strahovito mejo, ki jo je narekovala zgodovina, tega slovenstva niso mogli zatreti ne eni ne drugi, celo Kranjci ne, ki so se tam okrog 1918 nič koliko potrudili, da si ne bi nakopali še prekmurske “nadlege” kot jim je “uspelo” pri Korošcih. Če se ne bi takrat Prekmurci sami kot nekakšen nebodigatreba potrudili obstati v slovenskih mejah, bi danes te naše sijajne pokrajine preprosto, ne imeli.(Matjaž Kmecl)[3]
- Nikoli ne bi bila naša krajina združena z ostalo Slovenijo leta 1919, ko ne bi bilo našega slovenskega tiska, ko ne bi bilo stikov naših duhovnikov in vernikov s Slovenci onstran Mure, ko ne bi v njih živela zavest: Slovenci smo, to je naša naravna pravica in dolžnost, da to ostanemo.(Vilko Novak)[4]
- Rojen sem bil v Murski Soboti. Torej sem pravi Prekmurec, po rodu in po srcu. Prekmurske ravnice in Goričko so mi od rane mladosti ostale v najlepšem spominu, čeprav že 70 let živim v Ljubljani. Vse šolske počitnice sem preživljal pri stari mami v Moravcih ali pri teti v Križevcih na Goričkem. To so bili najlepši meseci moje mladosti. Prekmurje je dalo slovenski kulturi kar nekaj kulturnikov, pisateljev, pesnikov in likovnikov, med katere se prištevam tudi sam. Upam, da sem s svojim življenjskim delom prispeval h kulturi svoje ožje domovine, h kateri me je in me bo vedno vleklo domotožje. (Miki Muster, slovenski ilustrator in stripar)